Koprski škof Jurij Bizjak o škofu Paolu Naldiniju: 'Narda dehti in lev zmaguje,
ko z živo besedo, s svojimi spisi povsod varuješ večno svetost!'
KOPER (ponedeljek, 22. april 201, RV) – »Prejšnji teden mi je neka
gospa povedala, da je leta 1963 bilo pri Svetem Blažu še prvo sveto obhajilo, nekateri
pa se spominjajo tudi jaslic, ki so bile še postavljene v božičnem času. Če je podatek
točen, opravljamo današnjo slovesnost ravno po 50 letih od zadnjega obreda v tej cerkvi.
In kakor so prvi kristjani opravljali daritve na grobovih mučencev, tako mi danes
opravljamo slovesni obred nad grobom današnjega slavljenca škofa Paola Naldinija«.
S temi besedami je koprski škof Jurij Bizjak med homilijo predstavil namen včerajšnjega
obhajanja svete evharistije v delno popravljeni cerkvi sv. Blaža v Kopru.
»Tu
pod oltarjem na pokrovu grobnice, na dveh stranskih oltarjih, pa še na mnogih drugih
krajih, je upodobljen njegov grb z levom in veliko vejo narde, ki nam skupaj z njegovim
geslom ponazarja vsebino njegovega dela in njegovega življenja: 'Narda dehti
in lev zmaguje, ko z živo besedo, s svojimi spisi povsod varuješ večno
svetost!'« Škof Jurij je v nadaljevanju pridige predstavil
svetopisemske odlomke, v katerih sta omenjena narda ter lev in homilijo zaključil
z besedami: »Vsi, ki ste tako ali drugače prišli v stik s škofom Paolom
Naldinijem, lahko prostodušno izpričate, koliko privlačnosti pristne narde in koliko
odločnosti vladarskega leva sije in veje iz njegovih spisov in njegovih pripovedi,
koliko ljubezni in dobrohotnosti do teh krajev in njihovih prebivalcev, koliko globokega
spoštovanja in strahu do vsega presežnega in svetega diha iz njegove duše in iz njegovega
srca. Naj nas škof Naldini s svojo podobo vedno znova navdihuje in privlači,
naj bo tudi po cerkvi Svetega Blaža vedno bolj med nami in pri nas. Amen.«
Audio:
Celotna
homilija škofa Jurija Bizjaka Spoštovani sveti zbor, cenjeni gostje, predstavniki
civilnih in cerkvenih oblasti, predstavniki kulturnih in prosvetnih ustanov, mojstri
in izvajalci, bratje in sestre. Prisrčno pozdravljeni v cerkvi Svetega Blaža, ki smo
jo ob 300-letnici konca zemeljske poti koprskega škofa Paola Naldinija nekoliko prenovili
in jo ponovno odpiramo za bogoslužje in druge namene.
Spettabile santa assemblea,
gentili ospiti, rappresentanti delle autoritá civili ed ecclesiali, rappresentanti
delle istituzioni d'istruzione e culturali, capotecnici e operai, fratelli e sorelle.
Vi saluto molto cordialmente nella Chiesa di San Biagio parzialmente restaurata all'occasione
del trecentesimo anniversario della morte del Vescovo capodistriano Paolo Naldini.
Obnova
stavbe je v glavnem končana, čaka pa nas še obnova bogate in raznovrstne cerkvene
opreme in številnih umetniških del. Kljub skromnim sredstvom, s katerimi razpolagamo,
smo odločeni nadaljevati z delom, da bo svetišče Svetega Blaža nekega dne spet zasijalo
v vsej svoji lepoti.
Ob tej priliki se prisrčno zahvaljujem vsem posameznikom
in ustanovam, ki so obnovo omogočile in izpeljale: občini Koper, zavodu za varstvo
kulturne dediščine, številnim mojstrom in izvajalcem, škofijskemu ekonomu, ki je delo
poganjal in usklajeval.
Prejšnji teden mi je neka gospa povedala, da je leta
1963 bilo pri Svetem Blažu še prvo sveto obhajilo, nekateri pa se spominjajo tudi
jaslic, ki so bile še postavljene v božičnem času. Če je podatek točen, opravljamo
današnjo slovesnost ravno po 50 letih od zadnjega obreda v tej cerkvi. In kakor so
prvi kristjani opravljali daritve na grobovih mučencev, tako mi danes opravljamo slovesni
obred nad grobom današnjega slavljenca škofa Paola Naldinija.
Tu pod oltarjem
na pokrovu grobnice, na dveh stranskih oltarjih, pa še na mnogih drugih krajih, je
upodobljen njegov grb z levom in veliko vejo narde, ki nam skupaj z njegovim geslom
ponazarja vsebino njegovega dela in njegovega življenja: »Narda dehti in lev zmaguje,
ko z živo besedo, s svojimi spisi povsod varuješ večno svetost!«
Dišeča
narda predstavlja duhovno bogastvo, notranjo lepoto in zunanjo privlačnost. Nič čudnega
torej, da zaročenka v Visoki pesmi govori takole: »Ko je kralj na svojem ležišču,
daje svoj vonj moja narda. Moj ljubi mi je mošnjiček mire, med nedri mi počiva«
(Vp 1,12-13). Malo naprej pa ji odgovarja njen zaročenec: »Tvoje krilo je gaj granatovcev
z žlahtnimi sadeži, nasad cipra z nardami, narda in žafran, kolmež in cimet z vsakršnimi
drevesnimi kadili, mira in aloa z vsemi žlahtnimi balzami. Vrelec vrtov, studenec
žive vode, ki teče z Libanona« (Vp 4,13-15).
V NZ pa je narda znana zlasti
iz poročila o Mariji, ki je šest dni pred veliko nočjo Jezusu mazilila noge: »In
ko je bil v Betaniji pri mizi v hiši Simona Gobavca, je prišla žena z alabastrno posodico
dragocenega olja iz pristne narde, strla alabastrno posodico in ga izlila na njegovo
glavo« (Mr 14,3). Tako evangelist Marko, evangelist Janez pa: »Marija je vzela
funt dragocenega olja iz pristne narde in je Jezusu mazilila noge ter mu jih brisala
s svojimi lasmi in hiša se je napolnila z vonjem olja« (Jn 12,3).
Narda
velja za kraljevsko dišavo. Cerkveni očetje jo imajo za znamenje ponižnosti, ker se
pridobiva iz korenin: Tako tudi ponižnost daje sadove kraljevske kreposti in največje
svetosti. Benediktinska molitev, ki jo molijo nad pripravnikom, ki vstopi v samostan,
potem ko mu umijejo noge, se glasi: »Rešitelj sveta, daj, da bo naša molitev dišala,
kakor pristna narda, ki jo je Marija izlila na tvoje presvete noge, da bo ta hiša
vsa napolnjena z ljubeznijo in bomo v srcih dosegli tisti mir, ki ga je Marija bila
deležna, ko je poljubljala noge svojega Rešitelja!«
Vzpeti lev pa predstavlja
vladarja in mogočnega varuha. Lev je sicer kralj zverin, vendar v Naldinijevem grbu
nastopa predvsem kot varuh in čuvaj, kot praporščak, ki ima vejo narde za svoje bandero.
V SP nastopa lev pogosto kot varuh in čuvaj. Očak Jakob je na smrtni postelji v Egiptu
svojega sina Juda označil z besedami: »Juda je mlad lev, od plena, sin moj, si
se vzpel. Sklonil se je, se ulegel kakor lev in kakor levinja; kdo si ga bo drznil
dražiti?« (1 Mz 49,9).
Tudi stražarji Salomonovega prestola so bili levi:
»Prestol je imel šest stopnic, na hrbtišču pa glavo teleta. Na obeh straneh sedeža
sta bili naslonjali za roke in ob naslonjalih sta stala dva leva. Dvanajst levov pa
je stalo na obeh straneh šesterih stopnic, kaj takega se ni naredilo še v nobenem
kraljestvu« (1 Kr 10,18-20). Levi so pred prestolom stali kot stražarji.
Po
preroku Izaiju pa Gospod obljublja, da bo svoje ljudstvo branil kakor lev: »Kajti
tako mi je govoril Gospod: Kakor rjove lev ali levič nad svojim plenom, ko se polno
pastirjev zbere proti njemu, pa se ne prestraši njihovega glasu in ne klone pred njihovim
hrumenjem, tako se bo Gospod nad vojskami postavil v boj za sionsko goro in
njen vrh« (Iz 31,4).
Vsi, ki ste tako ali drugače prišli v stik s škofom
Paolom Naldinijem, lahko prostodušno izpričate, koliko privlačnosti pristne narde
in koliko odločnosti vladarskega leva sije in veje iz njegovih spisov in njegovih
pripovedi, koliko ljubezni in dobrohotnosti do teh krajev in njihovih prebivalcev,
koliko globokega spoštovanja in strahu do vsega presežnega in svetega diha iz njegove
duše in iz njegovega srca. Naj nas škof Naldini s svojo podobo vedno znova navdihuje
in privlači, naj bo tudi po cerkvi Svetega Blaža vedno bolj med nami in pri nas. Amen.