Duhovne misli Benedikta XVI. za 4. velikonočno nedeljo
»Na četrto velikonočno nedeljo, imenovano nedelja 'Dobrega Pastirja', obhajamo
svetovni dan molitve za duhovne poklice. V pridiganju apostolov in njihovih naslednikov
odmeva Kristusov glas, ki kliče k občestvu z Bogom in k polnosti življenja, kakor
to beremo v današnjem Janezovem evangeliju: 'Moje ovce poslušajo moj glas;
jaz jih poznam in hodijo za menoj. In jaz jim dam večno življenje; nikoli se ne bodo
pogubile in nihče jih ne bo iztrgal iz moje roke' (Jn 10,27-28). Samo Dobri
Pastir z neizmerno nežnostjo varuje svojo čredo in jo brani pred zlom in samo njemu
lahko verniki popolnoma zaupajo.
Jezus govori o sebi kot o Dobrem Pastirju,
ki da večno življenje svojim ovcam (prim. Jn 10,28). Podoba pastirja je precej zakoreninjena
v Stari zavezi in je priljubljena tudi v krščanskem izročilu. Naziv 'pastir Izraela'
so preroki pripisovali bodočemu Davidovemu potomcu ter je zato nedvomno mesijansko
opredeljen (prim. Ez 34,23). Jezus je pravi Pastir Izraela, saj je Sin človekov, ki
je hotel z ljudmi deliti človeško pogojenost, da bi jim podaril novo življenje in
jih popeljal v zveličanje. Pomenljivo je, da evangelist k besedi 'pastir' doda
pridevnik kalós, torej lep, ki ga uporablja samo za Jezusa ter za njegovo poslanstvo.
Tudi v pripovedi o svatbi v Kani, uporabi ta pridevnik dvakrat, ko z njim označi
vino, ki ga je Jezus dal. V tem vinu z lahkoto vidimo simbol za dobro vino mesijanskih
časov (prim. Jn 2,10).
'Jaz jim dam (torej svojim ovcam) večno življenje;
nikoli se ne bodo pogubile' (Jn 10,28). Tako je zatrdil Jezus kmalu za
tem, ko je dejal: 'Dobri pastir da svoje življenje za ovce' (Jn 10,11). Janez
uporabi glagol tithénai- dati, ki ga ponovi v 15., 17. in 18. vrstici. Na isti
glagol naletimo v pripovedi o zadnji večerji, ko je Jezus 'odložil' svoja oblačila
in jih je potem 'spet vzel'' (prim. Jn 13,4.12). Povsem jasno se želi na ta
način potrditi, da Odrešenik popolnoma svobodno razpolaga s svojim življenjem tako,
da ga lahko daruje in ga ponovno svobodno prejme. Kristus je resnični Dobri Pastir,
ki je dal svoje življenje za svoje ovce, za nas, ko se je žrtvoval na križu. On pozna
svoje ovce in one poznajo njega, kakor ga Oče pozna in On pozna Očeta (prim. Jn 10,
14-15). Ne gre za intelektualno poznavanje, temveč za globok oseben odnos, gre za
poznavanje srca, lastno tistemu, ki ljubi in ki je ljubljen, ki je zvest in ki ve,
da mu lahko zaupa. To je poznavanje v ljubezni, v moči katere Pastir vabi svoje, naj
hodijo za njim in ki jo v polnosti razodene, ko jim podari večno življenje (prim.
Jn 10,27-28).«
Iz poslanice Benedikta XVI. za letošnji svetovni dan molitve
za duhovne poklice z naslovom Poklici kot znamenje upanja, utemeljenega v veri:
»Dragi bratje in sestre, kaj natančno je Božja zvestoba, kateri smo vdani z neomajnim
upanjem? To je njegova ljubezen! Oče svojo ljubezen izliva v našo najglobljo notranjost
po Svetem Duhu (prim. Rim 5,5). In ta ljubezen, v polnosti navzoča v Jezusu
Kristusu, spodbudi našo eksistenco in zahteva odgovor na to, kaj vsak posameznik želi
narediti s svojim življenjem in kaj je pripravljen ponuditi, da bi jo živel v polnosti.
Božja ljubezen včasih sledi potem, ki si jih posameznik nikoli ne bi mogel predstavljati,
vendar vedno doseže tiste, ki dopustijo, da jih najde. Upanje gojimo iz naslednje
gotovosti: »Mi smo spoznali ljubezen, ki jo ima Bog do nas, in verujemo vanjo.
Bog je ljubezen in tisti, ki ostaja v ljubezni, ostaja v Bogu in Bog ostaja v njem«
(1 Jn 4,16). Ta globoka, zahtevna ljubezen, ki prodira globoko pod površje,
nas opogumlja; daje nam upanje na naši vsakodnevni življenjski poti in v naši prihodnosti;
omogoča nam zaupanje vase, v zgodovino in druge ljudi. Posebej želim spregovoriti
mladim in jim še enkrat reči: »Kaj bo vaše življenje brez te ljubezni? Bog skrbi
za može in žene od stvarjenja do konca časov, ko bo dovršil načrt odrešenja. V vstalem
Gospodu imamo gotovost našega upanja« (Nagovor mladim iz škofije San Marino –
Montefeltro 19. junija 2011).«
»Dragi mladi, ne bojte se mu slediti in hoditi
po zahtevnih in pogumnih poteh usmiljenja in velikodušnega darovanja. Na ta način
boste srečni v služenju, boste priče veselja, ki ga svet ne more dati, boste živeči
plamen brezmejne in večne ljubezni, naučili se boste »spregovoriti o razlogih upanja,
ki je v vas« 1 Pt 3,15!«