Pustite se spraviti z Bogom. Spoved kot priložnost za evangeliziranje

SICILIJA (petek, 19. april 2013, RV) – V Palermu na Siciliji je od 8. do 13. aprila potekal seminar o zakramentu sprave. Nosil je naslov Pustite se spraviti z Bogom. Za duhovnike sta ga organizirala Sicilijanska škofovska konferenca in sicilijanska teološka fakulteta. Med govorniki je bil Krzysztof Jozef Nykiel iz Apostolske penitenciarije.

Sodobni človek in razumevanje greha
Sodobni človek ima težave s sprejemanjem krščanskega pojmovanja o odpuščanju grehov in Očetovem usmiljenju, je zatrdil Nykiel, ki je govoril na temo Vera Cerkve v božje usmiljenje. Ideja o grehu je povezana s pravico Boga nad človekovo vestjo in ideja o odpuščanju je pojmovana kot odvisen in neavtonomen položaj. Sodobni človek ne priznava dolgov: to je kulturno izhodišče, ki mu dela težave pri priznavanju tako milosti kot greha. Z grehom se nahajamo v središču religioznega problema našega časa in interpretacije krščanstva po dobi sekularizacije in sekularizma. Gre za zelo globoko krizo, ki obsega celotno našo civilizacijo in Cerkev. Gre za težavo sodobnega človeka pri prepoznavanju greha in odpuščanja, kar pojasni tudi težavo pri krščanskem prakticiranju spovedi in sprave.

Ostanki arhaične podobe Boga kot gospodarja
Kaj je tisto, kar sodobna zavest zavrača? Teža občutka krivde, ki človeka podredi oblasti Boga in strahu pred njim, ter mu tako preprečuje, da bi bil gospodar samega sebe in svojega sveta. Sodobni človek občuti nasprotje med verskimi zahtevami in zaščito človekovega dostojanstva. Ampak, ali je to res krščanska ideja? Ali ni prej neko starodavno versko dojemanje? Današnja ideja o grehu je pogosto povezana s primitivnim verskim smislom za sveto in božansko. Povezana je z naravnim redom in silami narave, zato je človek nenehno v nevarnosti, da vdre na področje bogov, prelomi njihove zakone, užali njihovo čast. Človek živi v strahu, da se stalno nahaja v nekem prekršku, nepokorščini, dolgu glede na bogove; v sebi nosi občutek tesnobe in krivde, strah, da bi bil preklet in obsojen. Takšna ideja greha izrisuje podobo Boga kot vladarja, vzkipljiveža, maščevalca, ljubosumneža in izhaja iz lika družinskega očeta despota, značilnega za patriarhalne družbe. Ta arhaična verska poteza je zelo zaznamovala miselnost današnjih kristjanov in se nejasno prepleta z 'moderno' kulturo. Pomembno je, da prepoznamo te elemente krščanske zavesti, da bi v razpravo o grehu in odpuščanju lahko vnesli logiko in dinamiko krščanskega razodetja o Božjem usmiljenju.

Jezus – razodetje pedagogike Božjega usmiljenja
Pedagogika Božjega usmiljenja glede človeka grešnika in pravi pomen greha sta v polnosti razodeta v Jezusu. Jezusov krst na začetku njegovega javnega delovanja kaže pravi smisel zgodovine odrešenja, ki je božja ekonomija odpuščanja. Obenem kaže radikalni preobrat na prizorišču verske zgodovine človeštva. Novost je to, da Božji odposlanec, sveti Božji, stopi na raven grešnikov, da bi jih predstavljal pred Bogom, in Bog ga povzdigne in prizna kot svojega Sina. Jezus je med svojim zemeljskim življenjem nenehno obdan z grešniki, kajti ni prišel klicat pravičnih, ampak grešnike.

Spovednica kot kraj evangelizacije
Zakramentalna spovedi nam bolj kot katera koli druga praksa omogoča izkusiti veličino, lepoto in obnovitveno moč Božjega usmiljenja. Ko vernik vstopi v spovednico, dejansko pristopi k ljubezni Boga, vstopi v njegovo usmiljeno srce. Bog je edini, ki lahko ozdravi ranjeno dušo, odvzame greh in v verniku vse ustvari na novo. Zakrament sprave je učinkovito sredstvo, ki človeka obnavlja od znotraj, v kolikor mu pomaga sprejeti resnico o sebi, da je namreč ljubljeni sin Očeta. Za duhovnika je spovedovanje priložnost za evangeliziranje in oznanjevanje evangelija. Duhovnik v spovednici postane sporočevalec Božjega usmiljenja. Evangelizirati ne pomeni samo prinašati nauk, oznanjati resnico. Predvsem pomeni razglašati veselo novico evangelija, ki se lahko dotakne človeškega srca in ga odpre za Božjo ljubezen.

Audio: