VATIKAN (sreda, 17. april 2013, RV) – »Bog vodi Cerkev z nepredvidljivo
domišljijo.« O tem je prepričan kardinal Angelo Comastri, ki je za vatikanski
časopis L'Osservatore Romano podal svoje vtise o prvih 33 dneh pontifikata papeža
Frančiška. Sporočilo tega obdobja je po kardinalovih besedah jasno: »pomesti stran
posvetni prah, da bi ponovno našli očarljivi vonj Betlehema«. Pastoralni pristop
novega papeža je sestavljen iz »potez, ki so prodrle v srca vseh kot nepričakovana
luč, ki razsvetli noč«.
Kardinal Comastri je poudaril, da se je pontifikat
pred dobrim mesecem začel »v znamenju začudenja«. Prvikrat v zgodovini se je
zgodilo, da je bil izvoljen papež iz Latinske Amerike. Ko se je prvič pojavil pred
Božjim ljudstvom, je prosil, naj molijo, da bi ga Bog blagoslovil. In da bi ta blagoslov
prejel, se je globoko sklonil – dejanje je spremljala nenadna tišina, ki je napolnila
Trg sv. Petra. To je bil nedvomno trenutek »posebne duhovne intenzivnosti«,
je dejal Comastri. Mesec dni kasneje se lahko reče, da je novi pontifikat zaznamovan
z univerzalnostjo katoliške Cerkve, ki je njena svojevrstna značilnost. Obenem se
ne sme pozabiti, da je bil za Petrovega naslednika izvoljen pastir, ki je doslej »živel
v neprestanem stiku s trpljenjem in pričakovanji« tistih, ki živijo na
obrobju, tako geografskem kot bivanjskem. To je človek, kot je nadaljeval kardinal,
ki je »predan zmernosti in bistvenemu«.
Med papežem Frančiškom in ljudstvom
se je takoj vzpostavila »simpatija, ki pa ni le čustvena, ampak je vzajemno
priznavanje pripadnosti«. Ljudje se prepoznavajo v njegovi preprostosti, papež
pa je z veseljem njihov služabnik, da bi jim tako posredoval lepoto in bogastvo evangelija.
Kot je zatrdil kardinal Comastri, je v svetu brez vrednot »transparenca pastirja«
bistvena za potrditev njegovega pričevanja med tistimi, ki ga obkrožajo.
Papež
Frančišek je v prvem mesecu svojega pontifikata večkrat poudaril osrednjo resnico
krščanstva: »Bog je ljubezen. Bog je usmiljenje. Bog je vedno pripravljen, da nas
sprejme v svoj objem odpuščanja in nam tako povrne dostojanstvo Božjih otrok.«
V velikonočnem času je bilo povsod po svetu mogoče opaziti pomenljivo veliko udeležbo
pri zakramentu spovedi. Comastri je dejal, da je to sad enega prvih papeževih sporočil,
ko je dejal, da se Bog nikoli ne utrudi odpuščati nam. Žal smo mi sami tisti, ki se
utrudimo prositi za odpuščanje. Frančišek je ob isti priložnosti tako spodbudil, da
bi se vrnili k Bogu, ki nas čaka, da bi nam odpustil.
Po kardinalovem prepričanju
pa je papež Frančišek ljudi močno nagovoril tudi s svojimi dejanji. Na primer ko je
objel mladega telesno prizadetega fanta, kateremu je počasi uspelo svojo roko položiti
okoli papeževega vratu, da bi se stisnil k njemu kot otrok k svojemu očetu. Nepozaben
ostaja prizor papeževega poljuba in srečnega obraza fanta, kateremu je bilo povrnjeno
dostojanstvo Božjega otroka. Ali pa dogodek, ko je sveti oče umil noge dvanajstim
mladim zapornikom, ranjenim na duši. Comastri je prepričan, da jim je s tem prinesel
sporočilo o upanju, ki je odprto za vse. Z vsemi temi dejanji nam papež Frančišek
ponuja »jasna znamenja, naj gremo ven iz praznine našega bivanja in ponovno
najdemo lep in privlačen smisel življenja«.