Kardinal Kasper o sprejemu drugega vatikanskega koncila

BERGAMO (petek, 12. april 2013, RV) – Danes in jutri v Bergamu v Italiji poteka mednarodni simpozij o Janezu XXIII. in Pavlu VI. ter drugem vatikanskem koncilu. Ta dva papeža sta kot »mogočni drevesi, vsako s svojimi lastnimi značilnostmi, a s koreninami, ki se pogrezajo v isto zemljo, in s krošnjama, ki se prepletata in ustvarjata skupno senco«. S to podobo so srečanje opisali organizatorji dogodka, Fundacija Janeza XXIII. iz Bergama in Inštitut Pavla VI. iz Brescie.

Uvodno predavanje je imel kardinal Walter Kasper, nekdanji predsednik Papeškega sveta za pospeševanje edinosti med kristjani. Spregovoril je o tem, kako je bil drugi vatikanski koncil sprejet v različnih obdobjih in pri tem poudaril predvsem, da gre za nekaj, kar je še vedno v teku. Čas odvijanja koncila je bil čas hladne vojne, danes pa živimo v globaliziranem svetu in v obdobju hitrega spreminjanja, kar predpostavlja nova vprašanja in nove izzive. Pomladi Cerkve, ki je bila pričakovana pred petdesetimi leti, še nismo izkusili. Prej bi lahko rekli, kot je dejal kardinal Kasper, da se Cerkev danes nahaja v obdobju zime, ki kaže jasna znamenja krize.

Sprejem drugega vatikanskega koncila bi lahko razdelili v tri faze. Prvo fazo je zaznamovalo predvsem navdušenje. Zdelo se je, da gre za »nov začetek«. Nekateri so pri tem želeli celo pustiti ob strani tisto, kar so smatrali za »postranske elemente tradicije«. Posledice so pripeljale do druge faze sprejema, ki je bila ravno nasprotna in je želela Cerkev vrniti nazaj v čas pred koncilom. Le-tega je namreč smatrala za »najhujšo nesrečo« v novejšem času. Dvajset let po zaključku koncila se je začela tretja faza, ki jo je spodbudila težnja po »uravnoteženju«. Izhajala je iz zavesti o krizi, ki je nastala, a obenem tudi iz upora proti razširjenemu pritoževanju. Tako se je poleg negativnih vidikov začelo poudarjati tudi dobre sadove koncila: liturgično prenovo, ki je pripeljala do večjega poudarka na Božji besedi; obširnejše sodelovanja občestva in udeležbo laikov pri življenju Cerkve; ekumensko zbliževanje; in odprtost za sodobni svet ter kulturo.

Kardinal Kasper je spomnil tudi na govor Benedikta XVI. članom rimske kurije decembra leta 2005. Njegove besede so na nek način uvedle novo fazo razumevanja drugega vatikanskega koncila. In sicer v smislu, da je le-tega potrebno razlagati v skladu s Cerkvijo v posameznih obdobjih. V tem primeru ne gre ne za nekakšen prelom in niti ne zgolj za prenovo, temveč za prenovo v kontinuiteti. Za današnji čas to pomeni, da pot koncila še vedno ni zaključena. Ljudje danes se sprašujejo o trpljenju, o sreči, kje najti tolažbo in upanje. V taki situaciji se Cerkev ne more ukvarjati le z družbenimi, kulturnimi ali političnimi vplivi na vero ter pri tem smatrati vero v Boga za vnaprejšnjo predpostavko. Ne sme govoriti le o nedoločni transcendenci, ampak mora govoriti konkretno o Bogu, ki se je razodel, ki je neskončno usmiljen, ki nas pričakuje, nam daje nove priložnosti, in kateremu v molitvi lahko rečemo: »Abbà, Oče«.

Audio: