Frančišek sprejel Papeško svetopisemsko komisijo: Pri razlaganju Svetega pisma ne pozabiti na izročilo Cerkve

VATIKAN (petek, 12. april 2013, RV) – Frančišek je danes sprejel v avdienco 27 članov Papeške svetopisemske komisije. Od 8. do 12. aprila je namreč v Vatikanu potekalo letno plenarno zasedanje komisije, namenjeno temi Navdih in resnica Svetega pisma.

V središču naše vere ni samo knjiga, ampak Oseba, Kristus
»Sveto pismo je pisno pričevanje o božji Besedi, kanonski spomin, ki potrjuje dogodek razodetja,« je dejal papež. Božja beseda je predhodna Svetemu pismi in ga obenem presega. »Zato v središču naše vere ni samo knjiga, ampak zgodovina odrešenja, predvsem pa Oseba, Jezus Kristus, učlovečena Božja beseda.« Ravno zato, ker obzorje božje besede zaobjema in se steguje onkraj Svetega pisma, je za ustrezno razumevanje potrebna stalna navzočnost Svetega Duha, ki vodi k vsej resnici. Treba se je povezati z veljavnim izročilom, ki je s pomočjo Svetega Duha in pod vodstvom nauka priznalo kanonska besedila kot besedo, ki jo je Bog razodel svojemu ljudstvu. Drugi vatikanski koncil je zelo jasno poudaril, da je vse, kar se nanaša na način interpretacije Svetega pisma, podvrženo sodbi Cerkve, ki izpolnjuje od Boga naloženo poslanstvo in službo varovanja in razlaganja Božje besede (Dei Verbum, 12).

Neločljiva povezanost med Svetim pismom in izročilom
Kot trdi koncilska konstitucija O Božjem razodetju, obstaja med Svetim pismom in izročilom neločljiva enotnost, saj oba izvirata iz istega vira: »Sveto izročilo in Sveto pismo sta med seboj tesno povezana in drug drugega deležna. Oba namreč pritekata iz istega božjega izvira in tako rekoč oblikujeta eno samo stvar ter se usmerjata k istemu cilju. Sveto pismo je namreč Božja beseda, v kolikor je zapisana pod navdihom Svetega Duha; sveto izročilo pa Božjo besedo, ki sta jo Gospod Jezus in Sveti Duh zaupala apostolom, v celoti posreduje njihovim naslednikom, da jo ti, razsvetljeni z Duhom resnice, s svojim pridiganjem zvesto ohranjajo, izpostavljajo in širijo. Na ta način Cerkev svojo gotovost o vsem, kar je razodeto, ne črpa samo iz Svetega pisma. Zato je oboje treba sprejemati in častiti z enako pobožnostjo in spoštovanjem« (Dei Verbum, 9).

Ekseget mora upoštevati živo izročilo Cerkve
Papež Frančišek je nadaljeval, da mora ekseget biti pozoren, da zazna Božjo besedo v svetopisemskih besedilih in jih poveže z vero Cerkve. Razlaganje Svetega pisma ne more biti samo individualno znanstveno prizadevanje, ampak se mora vedno vzporejati, umeščati in potrjevati z živim izročilom Cerkve. »To pravilo je odločilno za natančno določanje pravilnega in vzajemnega odnosa med eksegeti in naukom Cerkve. Besedila, ki jih je navdihnil Bog, so zaupana skupnosti vernikov, Kristusovi Cerkvi, da bi gojila vero in vodila življenje v ljubezni,« je zatrdil Frančišek in dodal, da spoštovanje te globoke narave Svetega pisma pogojuje veljavnost in učinkovitost svetopisemske hermenevtike. To vsebuje tudi nezadostnost vsake subjektivne razlage ali preprosto omejene z neko analizo, ki pa je nezmožna vase sprejeti tisti globlji smisel, ki je skozi stoletja oblikoval izročilo celotnega Božjega ljudstva.

Audio: