Pred petdesetimi leti izšla okrožnica Mir na zemlji

VATIKAN (četrtek, 11. april 2013, RV) – 11. aprila 1963, torej pred natanko 50. leti, je izšla papeška okrožnica Mir na zemlji (Pacem in terris) Janeza XXIII. Dan zatem je v vatikanskem časopisu L'Osservatore Romano izšel članek Raimonoda Manzinija, takratnega direktorja časnika, v katerem je izpostavil nekatere ključne poudarke okrožnice. Mir v resnici ne more biti drugo kot rezultat; iztek neke poti, začne Manzini svoj članek pod naslovom Razum in konkretnost.

Ko papež Janez XXIII. govori o miru, seveda govori o resničnem miru: miru v resnici, pravičnosti, ljubezni, svobodi, kot je to tudi jasno nakazano v okrožnici. Ne govori o enodnevnem, verbalnem, enostranskem miru, na katerega lahko merijo določeni polemični dogodki in ki ni mir. Papež ne slepi: načela njegovega nauka so zelo trdna. Lahko pride in še vedno prihaja do razmer s formalnim, navideznim mirom, ki ne more potešiti žeje in pričakovanja ljudi. Na različnih straneh vidimo mir sile, strahu, preračunanega ravnotežja, terorja, podložnosti. To so fantazme miru in ne mir. Razlika med mirom in ne-mirom je zaznamovana s spoštovanjem človekovih pravic. Te so namreč razglašene kot univerzalne, nedotakljive in neodtuljive. Ko je dostojanstvo osebe obravnavano v luči božjega razodetja, se pokaže mnogo kot večje od tega, kar sami razumemo.

Okrožnica uporablja besede razuma in konkretnosti. Prav tako usmerja, ljudi in družbo želi povesti k vrhu božje resnice, v močnem hrepenenju po ljubezni, ki usmerja poti tudi do najbolj oddaljenih. Resnica v ljubezni, nobenega irenizma. Zakoni, ki urejajo odnose med ljudmi, subjekti pravic in dolžnosti, so isti kot tisti, ki morajo urejati odnose med političnimi skupnostmi. Mir se utemeljuje na vzajemnem priznavanju, postavljenem na pravičnost in ljubezen. Pozitivno pravo ne more rešiti vsega: potrebna je tudi univerzalna solidarnost. Politične skupnosti morajo urejati medsebojne odnose v resnici, pravičnosti, dejavni solidarnosti in svobodi, spoštovati tudi ugled in dostojanstvo vsakega naroda. Gre za kompletni kompendij, ki vodi vse do pravice do objektivnega informiranja. Konkretnost okrožnice se kaže v številnih temah o mednarodni problematiki in vedno bolj moderni in neogibni družbi. Vprašanje politične avtoritete je na primer opredeljeno ne kot neuničljiva sila, ampak sposobnost ukazovanja v skladu z razumom, in lahko moralno obvezuje samo, če je v tesnem odnosu z avtoriteto Boga. Sporne zadeve med narodi se urejajo s pogajanjem in vsemi sredstvi in organi mednarodnega prava, za katere velja – tako kot med državo in posameznikom – načelo subsidiarnosti, ki ne odpravlja, ampak vključuje svobodo vsake politične skupnosti.

V zadnjem delu okrožnice se nahajajo pastoralne smernice, ki se začnejo s pozivom k dolžnosti do aktivnega sodelovanja v javnem življenju, s poudarkom na skupnem dobrem. Izpostavljene so možnosti sodelovanja med katoličani in nekatoličani na ekonomskem, socialnem in političnem področju. Nauk okrožnice je v znamenju moralne teologije in hierarhičnega nauka. Izhaja iz previdnosti in ljubezni. Pojasnjuje se v odnosu z razmerami v svetu, ki so v veliki meri neuke ali nasprotne katolištvu. Slednjemu se zdi sobivanje nekaj nujnega, na podlagi jasnih in poštenih ciljev, za skupno dobro in v upanju, da bo luč osvetlila tudi tiste, ki blodijo, premagala napake in pojasnila protikrščanske predsodke, obenem pa se bo lastno zvestobo veroizpovedi in morali lahko ohranjalo celostno in nedotakljivo.

Audio: