Tajnik Papeškega sveta za družino o mešanih zakonih
VATIKAN (sreda, 10. april 2013, RV) – Vprašanje mešanega zakona med pripadniki
različnih veroizpovedi je v središču pozornosti nedavno objavljenega dokumenta tajnika
Papeškega sveta za družino, msgr. Jeana Laffitta. Gre za pojav, ki je zadnje čase
vedno bolj razširjen tudi v Evropi in na področju družinske pastorale predstavlja
izziv, saj zahteva drugačno pozornost. Msgr. Laffitte jasno ločuje zakone med pripadniki
različnih krščanskih veroizpovedi in mešane zakone z verniki drugih religij. V obeh
primerih Cerkev zahteva uradno dovoljenje. Pri tem podaja stališče katoliškega nauka,
ki opozarja na nevarnosti in pozitivne priložnosti omenjenega pojava.
Na splošno
so mešani zakoni med katoličani, pravoslavnimi ali protestanti relativno razširjeni,
še posebej v Nemčiji, in ne predstavljajo posebnih problemov. Vseeno pa ljubezen do
nekoga, ki pripada drugi krščanski veroizpovedi, ne more ne imeti posledic za dejavno
soudeležbo pri verskem življenju enega ali drugega zakonca. Še toliko bolj pa ima
nedvomno posledice za rast odnosa in odvijanje družinskega življenja.
Poleg
tega zakon za katoliško Cerkev, kot spominja msgr. Laffitte, ne predstavlja le zveze
med moškim in žensko, temveč je cerkvena skrivnost. Pravzaprav katoličani zakon povezujejo
z največjo skrivnostjo zveze med Kristusom ženinom in Cerkvijo nevesto. Zakon je tudi
zakrament, torej dejansko znamenje povezanosti krščene osebe s Kristusom. Iz tega
razloga katoliški nauk v nasprotju z drugimi krščanskimi veroizpovedmi poudarja neločljivost
zakonske zveze. Za sklenitev mešanega zakona med kristjani se zahteva uradno cerkveno
dovoljenje, ki se odobri na podlagi zavezanosti zakoncev, da bosta otroke krstila
in jih vzgajala v katoliški veri.
Drugače pa je v primerih sklenitve zakonske
zveze s pripadniki drugih religij. Tajnik Papeškega sveta za družino navaja, da so
problemi večji in pogosto nepremagljivi. Znani so zlasti v mešanih zakonih med kristjani,
hinduisti, budisti ali šintoisti, ki so najpogostejši na Bližnjem vzhodu in v nekaterih
azijskih državah, kot so Indonezija, Malezija in Indija. Da je tak zakon za katoliško
Cerkev veljaven, je potrebno posebno uradno dovoljenje, ki med drugim predvideva dogovor
glede bistvenih namenov in značilnosti zakona. Zakonec, ki je katoličan, naj bi drugega
seznanil s svojo zavzetostjo, da ohrani in živi lastno vero, da bodo otroci krščeni
in vzgojeni v katoliški veri.
Težave se najpogosteje že na samem začetku pojavijo
v zakonu med muslimani in kristjani, dvema monoteističnima religijama. Msgr. Laffitte
pojasnjuje, da je tak zakon ponekod celo prepovedan. Islam tudi zahteva, da se otroci
vzgajajo v veri očeta muslimana, zato se pogosto zgodi, da se drugi odpove vidnemu
izpovedovanju svoje katoliške vere. Največkrat pa se problemi pojavijo sčasoma, tekom
odvijanja zakonskega in družinskega življenja, zlasti kar zadeva pojmovanje ženske
in vzgojo otrok. Vseeno pa obstajajo tudi pozitivne izkušnje, še posebej v državah,
kjer že dlje časa skupaj prebivajo pripadniki več religij, kot na primer v Libanonu.
To je mogoče, kadar obstajajo pogoji za družinsko življenje, ki spoštuje vrednote
in namen zakona, ter kadar skupna vera v Boga zakoncema pomaga ustvarjati pristno
občestvo življenja in ljubezni.