S papežem Frančiškom skozi minuli teden Blagoslovljena velika noč!
VATIKAN (ponedeljek, 1. april 2013, RV) –»Dragi bratje in sestre
v Rimu in po vsem svetu, blagoslovljeno veliko noč!« Tako je odmevalo voščilo
veselja papeža Frančiška na velikonočno nedeljo, ko je nagovoril več kot 250.000 glavo
množico, zbrano na Trgu sv. Petra in Ulici sprave, ter nato podelil tradicionalni
blagoslov mestu in svetu (Urbi et Orbi).
Velika noč: Sprejmimo milost Kristusovega
vstajenja! »Kristus je vstal! Želel bi, da to oznanilo dospe v vsak dom,
v vsako družino, zlasti tja, kjer je trpljenje,v bolnišnice, v zapore […]
To je vabilo, ki ga namenjam vsem: sprejmimo milost Kristusovega vstajenja!
Pustimo se preroditi Božjemu usmiljenju, pustimo se ljubiti Jezusu, pustimo, da moč
njegove ljubezni preobrazi tudi naše življenje; in postanimo orodja tega usmiljenja,
kanali, po katerih bo Bog lahko namakal zemljo, varoval vse stvarstvo ter dal zacveteti
pravičnosti in miru.«
Velikonočna vigilija: Sprejmi,
da vstali Jezus vstopi v tvoje življenje »Jezusa ni več v preteklosti,
ampak živi v sedanjosti in se izteza v prihodnost, je večni božji 'danes',«
je zatrdil papež Frančišek med velikonočno vigilijo. »Bratje in sestre, ne zaprimo
se pred novostjo, ki jo Bog hoče prinesti v naše življenje! Pogosto smo utrujeni,
razočarani, žalostni, čutimo težo svojih grehov, mislimo, da nam ne
bo uspelo. Ne zapirajmo se vase, ne izgubljajmo zaupanja, nikoli se ne predajmo: ni
položaja, ki ga Bog ne bi mogel spremeniti, ni greha, ki ga ne bi mogel odpustiti,
če se Mu odpremo. […] Sprejmi torej, da vstali Jezus vstopi v tvoje življenje, sprejmi
ga z zaupanjem kot prijatelja: On je življenje! Če si bil vse doslej daleč od njega,
naredi majhen korak: sprejel te bo z razprostrtimi rokami. Če ti je vseeno, sprejmi
tveganje: ne boš razočaran. Če se ti zdi težko hoditi za njim, se ne boj, zaupaj se
mu, bodi prepričan, da ti je blizu, s tabo je in ti bo dal tisti mir, ki ga iščeš,
in moč, da boš živel, kakor hoče On.«
Križev pot v Koloseju:
Ena sama beseda – križ. »To noč mora ostati ena sama beseda, in to je križ
sam.«Tako so se glasile Frančiškove besede na veliki petek po tradicionalnem
križevem potu v rimskem Koloseju. »Jezusov križ je beseda, s katero je Bog odgovoril
na zlo sveta. Včasih se nam zdi, da se Bog ne odziva na zlo, da ostaja
v tišini. A v resnici je Bog spregovoril, odgovoril je. Njegov odgovor je Kristusov
križ: Beseda, ki je ljubezen, usmiljenje, odpuščanje. Je tudi sodba: Bog nas sodi
tako, da nas ljubi.«
Veliki četrtek: Umiti noge – znamenje Jezusovega
ljubkovanja »Pomislimo, da je to znamenje Jezusovo ljubkovanje, da ga počne
Jezus, kajti Jezus je prišel ravno zaradi tega: da nam služi, da nam pomaga,«
je dejal papež Frančišek na veliki četrtek, preden je v rimskem zaporu za mladoletne
dvanajstim mladim umil noge. »Umiti noge pomeni, da jaz služim tebi. Tudi mi, med
sabo, ne da moramo vse dni drug drugemu umivati noge – ampak, kaj to pomeni? Da moramo
drug drugemu pomagati.«
Krizmena maša: Bodite pastirji z 'vonjem po
ovcah' »To vas prosim: bodite pastirji z 'vonjem po ovcah'.« Tako je
odmeval poziv papeža Frančiška med krizmeno mašo, ko je duhovnikom spregovoril o pomenu
njihovega duhovniškega maziljenja. »Dobrega duhovnika se prepozna po tem, kako
je maziljeno njegovo ljudstvo. […] Treba je izstopiti iz sebe in doživeti svoje
maziljenje, njegovo moč in odrešenjsko učinkovitost:stopiti v 'periferije',
kjer je trpljenje, kjer je prelita kri, kjer je slepota, ki želi videti, kjer so ujetniki
mnogih zlobnih vladarjev«. Res je, da nas vse ogroža tako imenovana kriza duhovniške
identitete, je nadaljeval papež. Vendar pa znamo zdrobiti njen val, lahko odrinemo
na globoko in v Gospodovem imenu vržemo mreže. Prav je, da nas sama realnost vodi
tja, kjer se to, kar smo po milosti, jasno pokaže kot čista milost; na tem morju sedanjega
sveta, kjer nam koristi samo maziljenje in kjer so mreže polne samo, ko se jih vrže
v imenu Njega, ki smo se mu izročili: Jezusa.
Veliki teden: Vedno izstopajmo
iz sebe! »Vedno izstopati iz sebe! In to z ljubeznijo in nežnostjo Boga,
v spoštovanju in potrpežljivosti, zavedajoč se, da mi polagamo svoje roke,
svoje noge, svoje srce, a je potem Bog tisti, ki vodi in daje rodovitnost vsakemu
našemu delovanju.« Tako je papež Frančišek spodbudil vernike, ki so prejšnji teden
prišli na njegovo prvo splošno avdienco. Živeti veliki teden tako, da sledimo Jezusu,
pomeni učiti se izstopati iz nas samih, da bi šli v srečanje z drugimi, da bi šli
proti periferijam življenja, da bi mi prvi pristopili k svojim bratom in sestram,
predvsem tistim najbolj oddaljenim, pozabljenim, tistim, ki najbolj potrebujejo razumevanje,
tolažbo in pomoč.»Bog je izstopil iz sebe, da bi prišel med nas, med nami
je postavil svoj šotor, da bi nam prinesel Božje usmiljenje, ki rešuje in daje upanje.
Tudi mi, če mu hočemo slediti in ostati z njim, se ne smemo zadovoljiti
s tem, da ostanemo v ogradi z devetindevetdesetimi ovcami, ampak moramo izstopiti,
z njim iskati izgubljeno ovco, tisto najbolj oddaljeno.«