Premišljevanja libanonskih mladih pod vodstvom kardinala Bécharaja Boutrosa Raïja za
križev pot s svetim očetom Frančiškom v Koloseju na veliki petek zvečer leta 2013
Kot
most iz smrti v življenje
Meditacije štirinajstih postaj križevega
pota – ki ga bo vodil papež Frančišek v Koloseju 29. marca 2013 na veliki petek
zvečer – so napisali mladi Libanonci pod vodstvom kardinala Béchara Boutrosa Raïja,
antiohijskega patriarha maronitov.
Uvodna molitev Adoramus
te, Christe, et benedicimus tibi, quia per sanctam crucem tuam redemisti
mundum. Domine, miserere nobis.
Sveti oče: V imenu Očeta in Sina
in Svetega Duha. Vsi: Amen.
»Ko se je odpravljal na pot, je nekdo pritekel,
padel pred njim na kolena in ga vprašal: ‘Dobri učitelj, kaj naj storim, da bom deležen
večnega življenja?’« (Marko 10,17).
Jezus je na to vprašanje, ki
kar žge v največji globini našega bitja, odgovoril, ko je prehodil križev pot.
Vate
zremo, Gospod, na tej cesti, ki si se ti kot prvi odpravil po njej in na koncu katere
»si vrgel svoj križ kot most proti smrti, da bi lahko ljudje prešli iz dežele smrti
v deželo Življenja« (sv. Efrem Sirski, Homilija).
Klic, naj ti sledimo,
se obrača na vse, še posebej na mlade in na tiste, ki so preizkušani zaradi razdeljenosti,
vojn ali krivice in ki se med svojimi brati borijo, da bi bili znamenja upanja in
delavci za mir.
Pred teboj torej stojimo z ljubeznijo in ti prinašamo svoje
trpljenje. Svoj pogled in svoja srca obračamo k tvojemu svetemu križu. Opiramo se
na tvojo obljubo in te molimo: »Slavljen naš Odrešenik, ki nam je dal življenje
s svojo smrtjo. Odrešenik, uresniči v nas skrivnost svojega odrešenja po svojem trpljenju,
smrti in vstajenju« (Maronitsko bogoslužje).
I. postaja Jezusa
obsodijo na smrt
V. Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi. –
Molimo te, Kristus in te hvalimo. R. Quia per sanctam crucem tuam redemisti
mundum. – Ker si s svojim križem svet odrešil.
Iz Evangelija po Marku 15,12-13.15 Pilat
jim je znova odgovoril in rekel: »Kaj torej hočete, da storim z njim, ki ga imenujete
judovski kralj?« In oni so spet zavpili: »Križaj ga!« Pilat je hotel
množici ustreči in jim je izpustil Baraba, Jezusa pa dal bičati in ga izročil, da
bi bil križan.
Pred Pilatom, nosilcem oblasti, bi Jezus moral doseči pravično
razsodbo. Pilat je dejansko imel moč, da prepozna Jezusovo nedolžnost in ga osvobodi.
Toda rimski upravitelj je raje služil logiki svojih osebnih interesov in se je uklonil
pred političnimi in družbenimi pritiski. Obsodil je nedolžnega, da bi ustregel množici,
ne da bi zadostil resnici. Jezusa je izročil v smrtno kazen na križu, čeprav je vedel,
da je nedolžen … še preden si je umil roke.
V našem sedanjem svetu je mnogo
pilatov, ki držijo v rokah vzvode oblasti in jih uporabljajo v prid močnejših. Mnogo
je šibkih in plašnih pred temi tokovi moči, ki svojo oblast izvajajo v službi krivice
in teptajo človekovo dostojanstvo in njegovo pravico do življenja.
Gospod Jezus,
ne dovoli, da bi bili tudi mi v tem številu krivičnih. Ne dovoli, da bi se močni naslajali
v zlu, krivici in gospodovalnosti. Ne dovoli, da bi krivica privedla nedolžne do obupa
in smrti. Utrdi jih v upanju in razsvetli zavest tistih, ki imajo oblast na tem svetu,
da bodo vladali v pravičnosti. Amen.
Vsi: Pater noster / Oče naš
Stabat
mater dolorosa / iuxta crucem lacrimosa, / dum pendebat Filius. Mati žalostna
je stala / zraven križa se jokala, / ko na njem je visel sin.
II. postaja Jezusu
naložijo križ
V. Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi. – Molimo
te, Kristus in te hvalimo. R. Quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum.
– Ker si s svojim križem svet odrešil.
Iz Evangelija po Marku 15,20 Ko
so ga nehali zasmehovati, so mu slekli škrlat in ga oblekli v njegova oblačila.
Jezus
Kristus stoji pred vojaki, ki mislijo, da imajo vso oblast nad njim, medtem ko je
on tisti, po katerem »je bilo vse ustvarjeno … in brez njega ni nastalo nič«
(Jn 1,3).
V vseh časih je bil človek prepričan, da se lahko postavi na božje
mesto in sam določa, kaj je dobro in zlo (prim. 1 Mz 3,5), ne da bi se pri tem oziral
na svojega Stvarnika in Odrešenika. Prepričan je bil, da je vsemogočen, sposoben izključiti
Boga iz lastnega življenja in iz življenja sebi podobnih, in to v imenu razuma, moči
ali denarja.
Tudi danes se svet uklanja pod resničnostmi, ki skušajo izgnati
Boga iz človekovega življenja, kakor na primer slepi laicizem, ki duší vrednote vere
in morale v imenu samozvane obrambe človeka; ali pa nasilni fundamentalizem, ki si
vzame za izgovor obrambo verskih vrednot (prim. Apost. spodb. Cerkev na Bližnjem
Vzhodu 29).
Gospod Jezus, tebi, ki si sprejel ponižanje in si se poistovetil
s šibkimi, tebi izročamo vse ponižane in trpeče ljudi in ljudstva, še posebej na stiskanem
Bližnjem Vzhodu. Daj jim, da bodo v tebi imeli moč, da s teboj nosijo svoj križ upanja.
V tvoje roke polagamo vse tiste, ki so se izgubili, da bi s tvojo pomočjo našli resnico
in ljubezen. Amen.
Vsi: Pater noster / Oče naš
Cuius animam
gementem, / contristatam et dolentem / pertransivit gladius. V grenko žalost
zatopljena / je nje duša prebodena / z mečem silnih bolečin.
III. postaja Jezus
pade prvič
V. Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi. – Molimo
te, Kristus in te hvalimo. R. Quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum.
– Ker si s svojim križem svet odrešil.
Iz knjige preroka Izaija 53,5 Zaradi
naših grehov je bil ranjen, potrt zaradi naših hudobij. Za naše zveličanje ga
je zadela kazen, po njegovih ranah smo ozdraveli.
On, ki v svoji božanski
roki drži nebesne luči in pred katerim trepetajo nebeške sile, pade po tleh pod bremenom
križa, ne da bi se zaščitil.
On, ki je prinesel svetu mir, zdaj ranjen od naših
grehov pade pod težo naše krivde.
»Glejte, o verniki, našega Odrešenika,
kako stopa po poti na Kalvarijo. Stiskajo ga bridke bolečine, moči ga zapuščajo. Pojdimo
pogledat ta neverjetni dogodek, ki presega naše razumevanje in ga je težko opisati.
Temelji zemlje so se stresli in strašen strah je prevzel navzoče, ko je bil njihov
Stvarnik in Bog stisnjen pod težo križa in se je pustil peljati v smrt iz ljubezni
do vsega človeštva« (Kaldejsko bogoslužje).
Gospod Jezus, dvigni nas iz
naših padcev, popelji našega izgubljenega duha nazaj k tvoji resnici. Ne dovoli, da
bi se človeški razum, ki si ga ti ustvaril zase, zadovoljil z delnimi resnicami znanosti
in tehnike, ne da bi si skušal zastaviti temeljnih vprašanj o smislu in bivanju (prim.
Ap. pismo Vrata vere 12).
Daj nam, Gospod, da se bomo odprli delovanju
tvojega Svetega Duha, da nas bo pripeljal do polnosti Resnice. Amen.
Vsi: Pater
noster / Oče naš
O quam tristis et afflicta / fuit illa benedicta /
mater Unigeniti! O, kaj žalosti prestati / morala je sveta Mati, / k’tere
Sin je rešil svet.
IV. postaja Jezus sreča mater
V.
Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi. – Molimo te, Kristus in te hvalimo. R.
Quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum. – Ker si s svojim križem svet
odrešil.
Iz Evangelija po Luku 2,34-35.51b Simeon jih je blagoslovil
in rekel Mariji, njegovi materi: »Glej, ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih
v Izraelu in v znamenje, kateremu se bo nasprotovalo – pa tudi tvojo lastno dušo bo
presunil meč – da se razodenejo misli iz mnogih src.« … In njegova mati je
vse to ohranila v svojem srcu.
Ranjen in razbolen, s križem človeštva na
ramah sreča Jezus svojo mater in v njenem obličju vse človeštvo.
Marija, Božja
Mati, je bila prva Učiteljeva učenka. Ko je sprejela angelovo besedo, je prvič srečala
učlovečeno Besedo in postala svetišče živega Boga. Srečala jo je, ne da bi razumela,
kako je Stvarnik neba in zemlje hotel izbrati neko deklico, krhko stvarco, da bi se
učlovečil na ta svet. Srečala je Besedo v nenehnem iskanju Njegovega obličja, v tihoti
srca in v premišljevanju Besede. Mislila je, da ona išče Besedo, pa je v resnici Beseda
iskala njo. Ko zdaj Beseda nosi križ, jo ona sreča.
Jezus trpi, ko vidi trpeti
svojo mater; in Marija, ko vidi trpeti svojega Sina. Toda iz tega skupnega trpljenja
se rojeva novo človeštvo. »Salám tebi! Ponižno te prosimo, o Sveta, polna
slave, večna Devica, Božja Mati, Kristusova Mati. Dvigni našo molitev pred obličje
svojega ljubljenega Sina, da bo odpustil naše grehe« (Theotokion
iz koptskega Horologija, Al-Aghbia 37).
Gospod Jezus, tudi mi
v svojih družinah izkušamo trpljenje, ki ga otrokom povzročajo starši in staršem otroci.
Gospod, daj, da bodo v teh težkih časih naše družine mesta tvoje navzočnosti, da se
bo naše trpljenje spremenilo v veselje. Ti bodi podpora našim družinam in jih naredi
za oaze ljubezni, miru in vedrine, po podobi svete nazareške Družine. Amen.
Vsi:
Pater noster / Oče naš
Quae marebat et dolebat / pia mater, cum videbat
/ Nati poenas incliti. V žalosti zdihuje bleda, / ko v trepetu Sina gleda,
/ kaj trpi na les razpet.
V. postaja Simon iz Cirene pomaga
Jezusu nositi kirž
V. Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi.
– Molimo te, Kristus in te hvalimo. R. Quia per sanctam crucem tuam redemisti
mundum. – Ker si s svojim križem svet odrešil.
Iz Evangelija po Luku 23,26 Ko
so ga odvedli, so prijeli nekega Simona iz Cirene, ki je prihajal s polja, in mu naložili
križ, da ga je nesel za Jezusom.
Jezusovo srečanje s Simonom iz Cirene
je tiho srečanje, a življenjski pouk: Bog noče trpljenja in ne sprejema zla. Isto
velja za človeško bitje. Toda trpljenje, ki ga sprejmemo v veri, se spremeni v pot
odrešenja. Tedaj ga tudi mi sprejmemo kakor Jezus in ga pomagamo nositi kakor Simon
iz Cirene.
Gospod Jezus, človeka si pritegnil v prenašanje tvojega križa. Povabil
si nas, naj s teboj delimo trpljenje. Simon iz Cirene nam je podoben in nas uči sprejemati
križ, ki ga srečamo na poteh življenja.
Po tvojem zgledu, Gospod, tudi mi danes
nosimo križ trpljenja in bolezni, a sprejemamo ga, ker si ti z nami. Lahko nas priklene
na voziček, ne more pa nam prepovedati sanj; lahko zatemni pogled, ne more pa udariti
po vesti; lahko ogluši ušesa, ne more pa preprečiti poslušanja; lahko zveže jezik,
ne more pa ugasniti žeje po resnici. Lahko oteži dušo, ne more pa ukrasti svobode.
Gospod, hočemo biti tvoji učenci, da bi vsak dan nosili tvoj križ; nosili ga bomo
z veseljem in upanjem, ker ga z nami nosiš ti, ker si za nas premagal smrt.
Zahvaljujemo
se ti, Gospod, za vsakega bolnika in trpečega, ki zna pričevati za tvojo ljubezen,
in za vsakega simona iz Cirene, ki ga pošlješ na našo pot. Amen.
Vsi: Pater
noster / Oče naš
Quis est homo qui non fleret, / Matrem Christi si videret
/ in tanto supplicio? Komu potok solz ne lije, / ko bridkosti zre Marije,
/ grenke nad morja bridkost?
VI. postaja Veronika obriše Jezusovo
obličje
V. Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi. – Molimo te,
Kristus in te hvalimo. R. Quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum.
– Ker si s svojim križem svet odrešil.
Iz knjige Psalmov 27,8-9 Tebi
govori moje srce, moje obličje tebe išče; tvoj obraz iščem, Gospod. Ne
skrivaj pred menoj svojega obraza, ne odklanjaj v srdu svojega hlapca; ti
si moja pomoč, nikar me ne zavrzi, ne zapusti me, Bog, moj rešitelj!
Veronika
te je iskala sredi množice. Iskala te je in te končno našla. Ko je bila tvoja bolečina
na višku, ti jo je hotela ublažiti, s tem ko ti je s prtom obrisala obličje. Drobna
gesta, ki pa izraža vso njeno ljubezen do tebe in vso njeno vero vate; ostala je vtisnjena
v spomin našega krščanskega izročila.
Gospod Jezus, prav tvoje obličje iščemo.
Veronika nas spominja, da si navzoč v vsakem trpečem človeku, ki hodi po svoji poti
na Golgoto. Gospod, daj, da te bomo našli v ubogih, tvojih malih bratih, da bomo obrisali
solze jokajočih, poskrbeli za trpeče in podpirali šibke.
Gospod, ti nas učiš,
da ranjen in pozabljen človek ne izgubi ne veljave ne dostojanstva in da ostaja znamenje
tvoje skrite navzočnosti v svetu. Pomagaj nam obrisati z njegovega obličja sledove
revščine in krivice, da se bo tvoja podoba v njem razodela in zasijala.
Molimo
za vse, ki iščejo tvoje obličje in ga najdejo v brezdomcih, ubogih in otrocih, izpostavljenih
nasilju in izkoriščanju. Amen.
Vsi: Pater noster / Oče naš
Quis
non posset contristari, / piam matrem contemplari / dolentem cum Filio? Kdo
prisrčno ne žaluje, / ko to Mater premišljuje, / njenih boli velikost?
VII.
postaja Jezus pade drugič
V. Adoramus te, Christe, et benedicimus
tibi. – Molimo te, Kristus in te hvalimo. R. Quia per sanctam crucem tuam
redemisti mundum. – Ker si s svojim križem svet odrešil.
Iz knjige Psalmov
22,8.12 Vsi, ki me vidijo, me zasmehujejo, kremžijo ustnice, zmajujejo
z glavo. Ne bodi daleč od mene, saj je stiska blizu, saj ni nikogar,
ki bi mi pomagal.
Jezus je sam pod notranjo in zunanjo težo križa. Do padca
pride, ko postane teža zla prevelika in je videti, da krivica in nasilje nimata več
meja.
On pa ponovno vstane, ker se opira na neskončno zaupanje v svojega Očeta.
Vpričo ljudi, ki ga prepuščajo njegovi usodi, ga dvigne moč Duha; popolnoma ga zedini
z Očetovo voljo, voljo ljubezni, ki vse zmore.
Gospod Jezus, v tvojem drugem
padcu prepoznavamo toliko položajev, v katerih se sami znajdemo in so videti kot slepe
ulice. Med njimi so taki, ki izhajajo iz predsodkov in sovraštva, ki zakrknejo naša
srca in vodijo k verskim sporom.
Razsvetli našega duha, da bo kljub »človeškim
in verskim razlikam« prepoznal, da »žarek resnice razsvetljuje vse ljudi«, ki so poklicani,
da hodijo skupaj – v spoštovanju verske svobode – proti resnici, ki je edino v Bogu.
Tako bodo lahko različna verstva »stopila skupaj, da bi služila skupnemu dobremu in
prispevala k razvoju vsakega človeka in k izgradnji družbe« (Ap. spodb. Cerkev
na Bližnjem Vzhodu, 27-28).
Pridi, Sveti Duh, potolaži in okrepi kristjane,
še posebej tiste na Bližnjem Vzhodu, da bodo – združeni s Kristusom – na svetu, ki
ga cefrajo krivice in spori, priče njegove vseobsegajoče ljubezni. Amen.
Vsi:
Pater noster / Oče naš
Pro peccatis sua gentis / vidit Iesum in tormentis
/ et flagellis subditum. Vidi Jezusa trpeti, / grehe ljudstva nase vzeti,
/ šibam vdati se voljno.
VIII. postaja Jezus sreča jeruzalemske
žene, ki ga objokujejo
V. Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi.
– Molimo te, Kristus in te hvalimo. R. Quia per sanctam crucem tuam redemisti
mundum. – Ker si s svojim križem svet odrešil.
Iz Evangelija po Luku 23,27-28 Za
njim je šla velika množica ljudstva, tudi žená, ki so se tolkle po prsih in ga objokovale.
Jezus pa se je obrnil k njim in rekel: »Hčere jeruzalemske, ne jokajte nad
menoj, temveč jokajte nad seboj in nad svojimi otroki!«
Med potjo na Kalvarijo
Gospod sreča jeruzalemske žene. Te žene objokujejo Gospodovo trpljenje, kot da bi
šlo za trpljenje brez upanja. Od križa vidijo samo les, znamenje prekletstva (prim.
5 Mz 21,23), medtem ko ga je Gospod hotel imeti za sredstvo odrešenja.
V trpljenju
in križanju Jezus daje svoje življenje v odkupnino za mnoge. Tako je prinesel olajšanje
tistim, ki so ječali pod jarmom, in je potolažil stiskane. Obrisal je solze jeruzalemskim
ženam in jim odprl pogled v velikonočno resnico.
Naš svet je poln prizadetih
mater, žena, ranjenih v njihovem dostojanstvu, posiljenih od diskriminacije, krivice
in trpljenja (prim. Ap. spodb. Cerkev na Bližnjem Vzhodu, 60). O trpeči Kristus,
bodi jim mir in balzam za njihove rane.
Gospod Jezus, s svojim učlovečenjem
iz Marije, »blagoslovljene med ženami« (Lk 1,42), si povzdignil dostojanstvo
vsake žene. Z učlovečenjem si združil človeški rod (prim. Gal 3,26-28).
Gospod,
naj bo srečanje s teboj želja našega srca. Naša hoja, polna trpljenja, naj bo vedno
hoja po poti upanja s teboj in k tebi, ki si zatočišče našega življenja in naše odrešenje.
Amen.
Vsi: Pater noster / Oče naš
Eia, mater, fons amoris,
/ me sentire vim doloris / fac, ut tecum lugeam. Mati, vir ljubezni prave,
/ naj okusim te težave / in s teboj žalujem zdaj.
IX. postaja Jezus
pade tretjič
V. Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi. – Molimo
te, Kristus in te hvalimo. R. Quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum.
– Ker si s svojim križem svet odrešil.
Iz Drugega pisma apostola Pavla Korinčanom
5,14-15 Kristusova ljubezen nas namreč žene, da smo takole presodili: Eden
je umrl za vse, torej so vsi umrli; in za vse je umrl, da tisti, ki živijo, ne bi
živeli več sami sebi, ampak tistemu, ki je zanje umrl in vstal.
Tretjič
Jezus pade pod križem, obremenjen z našimi grehi, in tretjič se skuša pobrati, ko
zbira moči, ki mu preostajajo, da bi nadaljeval pot na Golgoto. Ne pusti se streti,
da bi podlegel skušnjavi.
Od učlovečenja dalje nosi Jezus križ človeškega trpljenja
in greha. V polnosti in za večno si je naložil človeško naravo in tako ljudem pokazal,
da je zmaga možna in da je odprta pot k božjemu posinovljenju.
Gospod Jezus,
na Cerkev, ki se je rodila iz tvoje odprte strani, pritiska križ mnogih razdeljenosti,
ki oddaljujejo kristjane ene od drugih in od edinosti, ki si jo hotel zanje; odstopajo
od tvoje želje, »da bi bili vsi eno« (Jn 17,21) kakor Oče s teboj. Ta križ
z vso svojo težo tlači k tlom njihovo življenje in njihovo skupno pričevanje. Nakloni
nam, Gospod, modrost in ponižnost, da se bomo pobrali in šli naprej po poti edinosti
v resnici in ljubezni, ne da bi pred delitvami, s katerimi se soočamo, podlegali skušnjavi,
da bi se zatekli zgolj k merilom osebnih ali sektaških interesov (prim. Ap. spodb.
Cerkev na Bližnjem Vzhodu, 11).
Daj nam, da se bomo odpovedali miselnosti
razdeljenosti, »da se Kristusov križ ne izniči« (1 Kor 1,17). Amen.
Vsi: Pater
noster / Oče naš
Fac ut ardeat cor meum / in amando Christum Deum, /
ut sibi complaceam. Daj, da bo srce se vnelo / in za Jezusa gorelo / mi v
ljubezni vekomaj.
X. postaja Jezusa slečejo
V.
Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi. – Molimo te, Kristus in te hvalimo. R.
Quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum. – Ker si s svojim križem svet
odrešil.
Iz knjige Psalmov 22,19 Razdeljujejo si moja oblačila in
za mojo suknjo žrebajo.
Ob polnosti časov si, Gospod Jezus, oblekel našo
človeškost, ti, katerega »rob plašča je napolnil svetišče« (Iz 6,1). Zdaj hodiš
med nami, in kdor se dotakne roba tvojih oblačil, ozdraví. A tebi so slekli tudi to
obleko, Gospod! Ukradli smo ti obleko, ti pa si nam dal še plašč (prim. Mt 5,40).
Dovolil si, da se razcefra tančica tvojega mesa, da bi znova imeli dovoljenje za dostop
v Očetovo navzočnost (prim. Heb 10,19-20).
Mislili smo, da se lahko uresničimo
mi sami, neodvisno od tebe (prim. 1 Mz 3,4-7). Znašli smo se goli, a v svoji neskončni
ljubezni si nas oblekel z dostojanstvom božjih otrok in s svojo posvečujočo milostjo.
Nakloni,
Gospod, sinovom vzhodnih Cerkva – ki so jih razgalile razne težave, včasih celo preganjanje,
ali pa so oslabele zaradi izseljevanja – poguma, da bodo ostali v svojih deželah,
da bi tam oznanjali veselo oznanilo.
O Jezus, Sin človekov, ki si se slekel,
da bi nam razodel novo ustvarjenino, ki je vstala od mrtvih, raztrgaj v nas zagrinjalo,
ki nas ločuje od Boga in stki v nas svojo božjo navzočnost.
Daj nam, da bomo
premagali strah pred življenjskimi dogodki, ki nas slačijo in razgalijo, in da bomo
oblekli novega človeka našega krsta, da bi oznanjali veselo oznanilo in razglašali,
da si edino ti pravi Bog, ki vodiš zgodovino. Amen.
Vsi: Pater noster /
Oče naš
Sancta mater, istud agas, / Crucifixi fige plagas / cordi meo valide.
Sveta Mati, to te prosim, / rane Kristusa naj nosim, / vtisni v moje jih srce.
XI.
postaja Jezusa pribijejo na križ
V. Adoramus te, Christe,
et benedicimus tibi. – Molimo te, Kristus in te hvalimo. R. Quia per sanctam
crucem tuam redemisti mundum. – Ker si s svojim križem svet odrešil.
Iz
Evangelija po Janezu 19,16a.19 Tedaj jim ga je izročil, da bi bil križan. Pilat
je napravil tudi napis in ga postavil na križ. Napisano pa je bilo: »Jezus Nazarečan,
judovski kralj.«
Glej, pričakovani Mesija, ki visi na lesu križa med dvema
razbojnikoma. Roki, ki sta blagoslavljali človeštvo, sta prebodeni. Nogi, ki sta hodili
pa naši zemlji, da bi oznanjali blagovest, visita med nebom in zemljo. Očesi, polni
ljubezni, ki sta s pogledom zdravili bolnike in odpuščali naše grehe, gledata samo
še v nebo.
Gospod Jezus, ti si bil križan za naše grehe. Ti prosiš Boga Očeta
in posreduješ za človeštvo. Vsak udarec kladiva odmeva kot bitje tvojega žrtvovanega
srca.
Kako so lepe na gori Kalvariji noge njega, ki oznanja blagovest odrešenja.
Tvoja ljubezen, Jezus, je napolnila vesoljstvo. Tvoje prebodene roke so naše zatočišče
v stiski. Sprejemajo nas vselej, kadar nam grozi brezno greha, in v tvojih ranah najdemo
ozdravljenje in odpuščanje.
O Jezus, prosimo te za vse mlade, ki jih stiska
obup, za mlade, ki so žrtve mamil, sekt in sprevrženosti.
Osvobodi jih njihovega
suženjstva. Naj dvignejo oči in sprejmejo ljubezen. Naj odkrijejo srečo v tebi. Reši
jih ti, naš rešenik. Amen.
Vsi: Pater noster / Oče naš
Tui
Nati vulnerati, / tam dignati pro me pati / poenas mecum divide. Sinu tvojemu
so rane / v odrešenje moje dane, / tudi mene naj bole.
XII. postaja Jezus
umre na križu
V. Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi. – Molimo
te, Kristus in te hvalimo. R. Quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum.
– Ker si s svojim križem svet odrešil.
Iz Evangelija po Luku 23,46 Jezus
je zaklical z močnim glasom in rekel: »Oče, v tvoje roke izročam svojega duha.« In
ko je to rekel, je izdihnil.
Z vrha križa krik: krik predaje v trenutku
smrti, krik zaupanja v trpljenju, porodni krik novega življenja. Glej, visiš na drevesu
življenja, in izročaš svojega duha v Očetove roke, s tem pa storiš, da zažubori življenje
v obilju, in oblikuješ novo ustvarjenino. Tudi mi se danes soočamo z izzivi tega sveta:
čutimo, da nas valovi skrbi preplavljajo in majejo naše zaupanje. Daj nam, Gospod,
moči, da bomo v globini vedeli, da nas nobena smrt ne more premagati, dokler se ne
odpočijemo v rokah, ki so nas izoblikovale in nas spremljajo.
O da bi vsak
od nas lahko vzkliknil: »Včeraj sem bil križan skupaj s Kristusom, danes
sem proslavljen skupaj z njim. Včeraj sem z njim umrl, danes živim
z njim. Včeraj sem bil z njim pokopan, danes sem z njim vstal«
(Gregorij Nazianški). V teminah naših noči te zremo. Nauči nas, kako naj se obračamo
k Najvišjemu, k tvojemu nebeškemu Očetu.
Danes molimo, da bi se vsi tisti,
ki propagirajo splav, zavedli, da je ljubezen lahko edinole vir življenja. Mislimo
tudi na tiste, ki zagovarjajo evtanazijo, in na tiste, ki spodbujajo tehnike in postopke,
ki ogrožajo človeško življenje. Odpri jim srca, da te spoznajo v resnici, da se zavzamejo
za izgradnjo kulture življenja in ljubezni. Amen.
Vsi: Pater noster /
Oče naš
Vidit suum dulcem Natum / morientem desolatum, / cum emisit spiritum.
V Sina le pogled upira, / ko ves zapuščen umira, / k smrti nagne že glavo.
XIII.
postaja Jezusa snamejo s križa in izročijo Materi
V. Adoramus
te, Christe, et benedicimus tibi. – Molimo te, Kristus in te hvalimo. R. Quia
per sanctam crucem tuam redemisti mundum. – Ker si s svojim križem svet odrešil.
Iz
Evangelija po Janezu 19,26-27a Ko je Jezus videl mater in zraven stoječega učenca,
katerega je ljubil, je rekel materi: »Žena, glej, tvoj sin!« Potem je rekel učencu:
»Glej, tvoja mati!«
Gospod Jezus, tisti, ki te ljubijo, ostanejo
ob tebi in ohranijo vero. V uri smrtnega boja in smrti, ko svet verjame, da zlo zmaguje
in da glas resnice in ljubezni, pravičnosti in miru molči, njihova vera ne usahne.
O
Marija, v tvoje roke polagamo našo deželo. »Kako žalostno je videti to blagoslovljeno
deželo trpeti v njenih otrocih, ki se podivjano trgajo med seboj, in umirajo!«
(Ap. spodb. Cerkev na Bližnjem Vzhodu 8). Zgleda, da nič ne more ukiniti zla,
terorizma, umora in sovraštva. »Pred križem, na katerem je tvoj Sin, o Devica,
neomadeževane roke razprostrl za naše odrešenje poklekujemo na ta dan: podeli nam
mir« (Bizantinsko bogoslužje).
Molimo za žrtve vojn in nasilja, ki v tem
našem času pustošijo po raznih deželah Bližnjega Vzhoda, pa tudi po drugih delih sveta.
Molimo, da bi se pregnanci in prisilni preseljenci čimprej vrnili na svoje domove.
Daj, Gospod, da kri nedolžnih žrtev postane seme novega Vzhoda, bolj bratskega, bolj
miroljubnega in bolj pravičnega; in naj ta Vzhod znova najde sijaj svoje poklicanosti:
zibelke civilizacije in duhovnih ter človeških vrednot.
Zvezda Vzhoda, nakaži
nam prihod Zarje! Amen.
Vsi: Pater noster / Oče naš
Fac me
tecum pie flere, / Crucifixo condolere, / donec ego vixero. Naj s teboj sedaj
žalujem, / Križanega objokujem, / ko v dolini solz živim.
XIV. postaja Jezusa
položijo v grob
V. Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi. –
Molimo te, Kristus in te hvalimo. R. Quia per sanctam crucem tuam redemisti
mundum. – Ker si s svojim križem svet odrešil.
Iz Evangelija po Janezu
19,39-40 Prišel pa je tudi Nikodém, tisti, ki je najprej ponoči prišel k Jezusu,
in prinesel okrog sto funtov zmesi mire in aloje. Vzela sta torej Jezusovo telo in
ga skupaj z dišavami povila s povoji, kakor imajo Judje navado pokopavati.
Nikodem
sprejme Kristusovo truplo, poskrbi zanj in ga položi v grob sredi vrta, ki spominja
na vrt ob stvarjenju. Jezus se pusti pokopati, kakor se je pustil križati, z enako
predanostjo, povsem »izročen« v roke ljudi in »popolnoma združen« z njimi »vse
do spanja pod grobno ploščo« (sv. Gregorij iz Nareka).
Sprejeti težave,
boleče dogodke, smrt, to zahteva trdno upanje, živo vero.
Kamen, zavaljen k
vhodu groba se bo prevrnil in vstalo bo novo življenje. Dejansko »smo bili torej
s krstom skupaj z njim pokopani v smrt, da bi prav tako, kakor je Kristus v
môči Očetovega veličastva vstal od mrtvih, tudi mi stopili na pot novega življenja«
(Rim 6,4).
Prejeli smo svobodo božjih otrok, da se ne bi vrnili v sužnost.
Prejeli smo življenje v izobilju, da se ne bi več zadovoljili z življenjem brez lepote
in smisla.
Gospod Jezus, naredi nas za otroke luči, ki se ne bojijo teme. Danes
te prosimo za vse tiste, ki iščejo smisel življenja, in za tiste, ki so izgubili upanje:
naj verujejo v tvojo zmago nad grehom in smrtjo. Amen.
Vsi: Pater noster
/ Oče naš
Quando corpus morietur, / fac ut anima donetur / paradisi
gloria. Amen. Ko pa smrt telo mi vzame, / dušo mojo naj objame / večne slave
rajski dom. Amen.
GOVOR SVETEGA OČETA IN APOSTOLSKI BLAGOSLOV
Sveti
oče nagovori navzoče. Ob koncu govora sveti oče podeli apostolski blagoslov.
D.
Dominus vobiscum. – Gospod z vami. Vsi: Et cum spiritu tuo. – In
s tvojim duhom. D. Sit nomen Domini benedictum. – Naj bo slavljeno ime Gospodovo. Vsi:
Ex hoc nunc et usque in saeculum. – Zdaj in na veke. D. Adiutorium nostrum
in nomine Domini. – Naša pomoč je v imenu Gospodovem. Vsi: Qui fecit caelum
et terram. – Ki je ustvaril nebo in zemljo. D. Benedicat vos omnipotens
Deus, – Blagoslovi naj vas vsemogočni Bog, Pater, + et Filius, et + Spiritus
+ Sanctus. – Oče + in Sin in + Sveti + Duh. Vsi: Amen.
R/.
Crux fidelis, inter omnes arbor una nobilis, Nulla talem silva profert,
flore, fronde, germine! Dulce lignum dulci clavo dulce pondus sustinens. Zvest
križ, edino ti si plemenito res drevo, ni lesa, ki rasel, cvetel, sad poganjal
bi tako. Sladki les, na sladkih žebljih nosiš breme presladkó. 1. Pange,
lingua, gloriosi proelium certaminis, Et super Crucis trophæo dic triumphum
nobilem, Qualiter Redemptor orbis immolatus vicerit. R/. Jezik moj,
opevaj zmago, slavno in prečudežno, zmagoslavno pesem križu, zmage znamenju, zapoj in
povej, kako Zveličar darovan je zmagal smrt. 2. De parentis protoplasti fraude
factor condolens, Quando pomi noxialis morte morsu corruit, Ipse
lignum tunc notavit, damna ligni ut solveret. R/. Zapeljani prvi človek se
je smilil Stvarniku, sad usodni je poskusil, s tem usužnjil se peklu. Les
tedaj Bog sam izbral je, da lesa izmil bi greh.