S papežem Frančiškom skozi minuli teden

VATIKAN (nedelja, 24. marec 2013, RV) – »Nikoli ne pozabimo, da je prava oblast služenje in da tudi papež pri uveljavljanju svoje oblasti mora vedno bolj vstopati v tisto službo, ki ima svoj jasen vrhunec na križu. Gledati mora na ponižno, konkretno in z vero bogato služenje sv. Jožefa in tako kot on razširiti roke za varovanje vsega Božjega ljudstva, z naklonjenostjo in nežnostjo sprejeti vse človeštvo, še posebej pa najrevnejše, najšibkejše, najmanjše.« Tako je Frančišek spregovoril o papeževem poslanstvu na dan slovesne svete maše ob začetku njegove petrinske službe, ki je potekala na praznik sv. Jožefa (torek, 19. marec 2013) na Trgu sv. Petra v Vatikanu. Frančišek je v pridigi govoril o sv. Jožefu kot varuhu Marije in Jezusa: »Jožef je varuh, ker zna poslušati Boga, se pusti voditi njegovi volji in je prav zato tudi še bolj dojemljiv za osebe, ki so mu zaupane; zna z realizmom prebirati dogodke, je pozoren na to, kar ga obdaja, in zna sprejemati modre odločitve. V njem vidimo, kako se odgovori na Božji klic: z razpoložljivostjo in pripravljenostjo. Vidimo pa tudi, da je središče krščanske poklicanosti Kristus. Varujmo Kristusa v našem življenju, da bi varovali druge, da bi varovali stvarstvo!«

Bog je usmiljen in potrpežljiv ter nam vedno odpušča
»Bratje in sestre, Božje obličje je obličje usmiljenega Očeta, ki je vedno potrpežljiv.« Papež Frančišek je med svojim prvim opoldanskim nagovorom (nedelja, 17. marec 2013) na Petrovem trgu zbranim vernikom govoril o Božjem usmiljenju in potrpežljivosti. »Ste kdaj pomislili na Božjo potrpežljivost, ki jo ima do vsakega med nami? Takšno je njegovo usmiljenje. Vedno je potrpežljiv z nami, razume nas, čaka nas, ne utrudi se v tem, da nam odpušča, če se le znamo vrniti k njemu s skesanim srcem. […] Malo več usmiljenja bi ta svet naredilo manj hladen in bolj pravičen. Potrebno nam je, da bolje razumemo to Božje usmiljenje, tega usmiljenega Očeta z mnogo potrpežljivosti. […] Bog se nikoli ne utrudi v tem, da nam odpušča. Problem je v tem, da se mi utrudimo prositi ga odpuščanja. Nikoli se ne utrudimo!« je spodbudil papež Frančišek. »On je ljubeči Oče, ki vedno odpušča, ki ima usmiljeno srce za vse nas. In tudi mi se naučimo biti usmiljeni do vseh.«

Skupaj za dobro revnega, slabotnega in trpečega
»Veliko lahko naredimo za dobro revnega, slabotnega in trpečega, ter spodbujamo pravičnost, spravo in ohranjanje miru,« je papež Frančišek dejal predstavnikom krščanskih cerkva in cerkvenih skupnosti ter drugih religij, s katerimi se je srečal dan po slovesni umestitvi (sreda, 20. marec 2013). »Katoliška Cerkev se zaveda pomembnosti pospeševanja prijateljstva in spoštovanja med ljudmi različnih verskih izročil. Prav tako se zaveda odgovornosti, ki jo imamo vsi do našega sveta, do celotnega stvarstva, ki ga moramo ljubiti in varovati. Predvsem pa moramo v svetu ohranjati živo žejo po absolutnem ter ne dopustiti, da bi prevladal takšen pogled na človeško osebo, ki človeka omejuje na to, kar proizvaja, in to, kar troši. To je namreč ena najnevarnejših pasti našega časa.« Papež je spomnil, da je v bližnji preteklosti bilo povzročenega mnogo nasilja, ko se je poskušalo odstraniti Boga iz človeškega obzorja. Opozoril je na vrednost pričevanja v naših družbah o izvorni odprtosti za presežno, ki obstaja v srcu človeka: »Čutimo se blizu tistim moškim in ženskam, ki četudi ne pripadajo nobenemu verskemu izročilu, iščejo resnico, dobroto in lepoto, in ki so naši dragoceni zavezniki v zavzemanju in zaščiti človekovega dostojanstva, v gradnji mirnega sobivanja in skrbne zaščite stvarstva.«

Boriti se proti revščini, graditi mir in postavljati mostove
»Želim si, da bi nam dialog med nami pomagal postavljati mostove med vsemi ljudmi, tako da bi vsak lahko v drugem našel, ne sovražnika in tekmeca, ampak brata, ga sprejel in objel.« Izrečena želja papeža Frančiška je bila namenjena diplomatskemu zboru, akreditiranemu pri Svetem sedežu, s katerim se je sveti oče sestal konec minulega tedna (petek, 22. marec 2013). Postavljati mostove je namreč ena od smernic papeževanja, ki jih je v govori izpostavil Frančišek: »Boriti se proti materialni in duhovni revščini, graditi mir in vzpostavljati mostove. […] Po zgledu Frančiška Asiškega, si je Cerkev na vseh koncih zemlje vedno prizadevala skrbeti in ščititi tistega, ki trpi zaradi revščine. A obstaja tudi neka druga revščina. To je duhovna revščina naših dni, ki je močno prisotna tudi v bogatih državah.« Frančišek Asiški vabi tudi k prizadevanju za izgradnjo miru: »A pravega miru ni brez resnice. Ne more biti pravega miru, če je vsak merilo samega sebe, če lahko vsak zahteva vedno in samo svoje pravice, ne da bi obenem skrbel tudi za dobro drugih, za dobro vseh, začenši pri naravi, ki združuje vsako človeško bitje na tej zemlji.«

Audio: