VATIKAN (sreda, 20. marec 2013, RV) – Resnična oblast je služenje, je med včerajšnjo
homilijo ob začetku svojega pontifikata zatrdil papež Frančišek. Pomenljiv zgled ponižnega
služenja iz preteklosti nam je lahko tudi papež Gregor Veliki. Njegov pontifikat je
trajal med leti 590 in 604. To je bilo eno najbolj zapletenih in problematičnih obdobij
v zgodovini krščanstva. Rim so oblegali Langobardi, ljudstvo je trpelo hudo pomanjkanje,
Tibera je poplavljala, širile so se kužne epidemije. Ne preseneča torej, da se je
Gregor Veliki odločno upiral, preden je sprejel svojo izvolitev za Petrovega naslednika.
Pa vendar je prav on nato spremenil obličje tistega obdobja. Njegovega pontifikata
se danes tako spominjamo zaradi kulturnih, teoloških in duhovnih preobratov.
Gregor
Veliki je samega sebe imenoval »servus servorum Dei«, kar pomeni služabnik
Božjih služabnikov. Na čelo Cerkve je stopil le iz poslušnosti Božji volji, zato
je želel, da je njegovo ime vedno povezano s tem vzdevkom. Le-ta je bil zanj namreč
izraz popolnega in brezpogojnega sprejemanja Božjega načrta. Ime služabnik Božjih
služabnikov se opira na evangeljske besede: »Kdor hoče biti prvi med
vami, naj bo vsem služabnik.« (Mr 10,44) Gre za neke vrste pečat, ki izraža ponižnost
in pastoralno vnemo, obenem pa tudi radikalno razpoložljivost in pozornost do znamenj
časa. To pomeni pustiti se voditi konkretnim okoliščinam obdobja, v katerem se živi.
Vse to je nujno za poslanstvo rimskega škofa.
Sloviti vzdevek Gregorja Velikega
pa je odmev na še en svetopisemski odlomek. Samuel skrivnostnemu glasu, ki ga kliče,
odgovori: »Govôri, kajti tvoj hlapec posluša.« (1 Sam 3,10) V Stari zavezi
je »Božji služabnik« tisti, ki je nosilec poslanstva oznanjevanja in zveličanja
ljudstva, kar so bili običajno preroki. Isti izraz se nato pojavi v pismih apostolov
in se nato stalno ponavlja v prvih stoletjih krščanstva, tako med duhovniki kot tudi
med preprostimi verniki. Gregor Veliki je zapisal, da smatra za dar tisto, kar kdorkoli
med verniki lahko občuti ali razume bolje od njega. Vsakdo, ki je dojemljiv za Boga,
namreč lahko postane organ resnice. In v moči resnice je, kot je še dodal Gregor Veliki,
da se preko njega razodene drugim ali pa preko drugih pride do njega.
Poimenovanje
služabnik Božjih služabnikov zato ne nakazuje v prvi vrsti krotke ponižnosti.
Bolj razodeva, da je papež živa priča svobodnega pristanka na Božji načrt. Med pontifikatom
Gregorja Velikega se je ta popolna svoboda jasno pokazala. In to ne le v molitvi in
pridiganju, temveč tudi v konkretni pomoči Cerkvi, obrambi ortodoksnosti, evangelizaciji
in spreobrnjenju Langobardov ter celo v vojaški obrambi Rima. Storil je, kar je od
njega zahteval čas, v katerem je živel.