Bazilika sv. Pavla zunaj obzidja pričuje o nepretrganosti apostolskega nasledstva
VATIKAN (sreda, 13. marec 2013, RV) – Člani kardinalskega zbora so v tem trenutku
zbrani na konklavu, da bi izvolili 266. Petrovega naslednika. O nepretrganosti apostolskega
nasledstva v rimski Cerkvi nam pričuje bazilika sv. Pavla zunaj obzidja v Rimu. V
njej najdemo upodobitve vseh dosedanjih papežev od apostola Petra pa do Benedikta
XVI. Medaljone, narejene v mozaični tehniki, spremljajo napisi z imeni in letnicami,
ki opredeljujejo trajanje pontifikatov.
Rimsko baziliko sv. Pavla zunaj obzidja
je leta 1823 prizadel požar, ki jo je skorajda v celoti uničil. Papeških portretov
se je ohranilo le štirideset. Vemo, da so nastajali v različnih obdobjih, na željo
posameznih papežev. Kasnejše verzije so bile drugačne glede na prve, pogosto so tudi
vključevale predelave starejših podob. Kljub tem številnim posegom je mogoče sklepati
o prvotnem sporočilu papeških upodobitev. Le-te so bile odraz teorije, ki je močno
izpostavila vlogo papežev v cerkveni zgodovini. Izvira namreč iz nauka papeža Leona
Velikega, ki je utrdil prvenstvo in s tem pomen rimske Cerkve. Vsi portreti so bili
skorajda brez značajskih potez. Izhajali so namreč iz tipa svetega moža, razmišljujočega
misleca, modreca ali klasičnega filozofa. Gre torej za upodobitve izjemnih mož, ki
jih je bilo včasih celo težko identificirati, saj se med seboj niso veliko razlikovale.
Njihov značaj in osebnost se nista zdela pomembna. Omenjena teorija je želela poudarjati
le koncept nepretrganosti ter enotnosti Cerkve, in sicer preko rdeče niti, ki na neločljiv
način povezuje Kristusa s Petrom in papeži našega časa.
Tako se v baziliki
sv. Pavla zunaj obzidja, čeprav je bila po požaru v celoti rekonstruirana, še danes
lahko zazna prvotno misel o Cerkvi. Ta bazilika je bila namreč zasnovana na grobu
apostola narodov. Prisotnost papeških portretov v njej pa opozarja, da Cerkev predstavlja
neprekinjeno zaporedje svetih mož, tesno povezanih z obširnejšim božjim ljudstvom.
Z
rekonstrukcijo bazilike je po požaru začel papež Leon XII., katerega pontifikat je
trajal od 1823 do 1829. Novo cerkev, ki je sicer že pred tem imela za seboj dolgo
zgodovino raznih predelav, je leta 1854 nato ponovno posvetil papež Pij IX. Posamezne
faze stavbe je danes mogoče rekonstruirati na podlagi dokumentacije. Zgrajena je na
mestu, kjer je bil pokopan apostol Pavel. In sicer sodeč po virih nedaleč od kraja
njegovega mučeništva. Prva bazilika na tem mestu je bila posvečena leta 324. Zatem,
zlasti v drugi polovici 4. stoletja, je lik apostola Pavla dobival vedno večji pomen.
Prvotna cerkev, ki je bila manjšega obsega, je bila zato predelana. Med leti 422 in
445 je bila bazilika iz ne povsem jasnega razloga uničena. Zanjo se je ponovno zavzel
papež Leon Veliki, katerega pontifikat je trajal od leta 440 do 461. Le-ta je globoko
zaznamoval nadaljnji razvoj bazilike. Za njegov nauk je bilo namreč značilno povezovanje
pastoralnega delovanja in zavesti o škofovskem dostojanstvu. Iz tega pa izvira tudi
teorija o papežih, ki se še sedaj odraža na medaljonih v baziliki sv. Pavla zunaj
obzidja.