Kateheza papeža Benedikta XVI. na zadnji avdienci, 27. februarja 2013
Častiti bratje v škofovstvu in duhovništvu! Cenjeni predstavniki oblasti! Dragi
bratje in sestre!
Zahvaljujem se vam, da ste prišli v tako velikem številu
na to zadnjo. Iz srca se vam zahvaljujem. Res sem ganjen, saj vidim živo Cerkev. Mislim,
da se moramo zahvaliti tudi Stvarniku za lepo vreme, ki nam ga sedaj med zimo podarja.
Kot
apostol Pavel v svetopisemskem besedilu, ki smo ga slišali, tudi jaz čutim v srcu
predvsem hvaležnost Bogu, ki vodi in daje rast Cerkvi, ki seje njegovo besedo in tako
hrani vero v njegovem ljudstvu. V tem trenutku se mi širi duša, da bi objel vso Cerkev,
ki je razprostranjena po vsem svetu; in se zahvaljujem Bogu za »vesti«, ki sem jih
v teh letih petrinske službe lahko sprejel o veri v Gospoda Jezusa Kristusa; in o
ljubezni, ki resnično kroži v telesu Cerkve in jo oživlja v ljubezni; in o upanju,
ki nas odpira in usmerja poti življenju v polnosti, proti domovini v nebesih.
Radi
bi vas vse v molitvi ponesel v božjo sedanjost, kjer zbiram vsako srečanje, vsako
potovanje, vsak pastoralni obisk. Vse stvari in vse ljudi zbiram v molitvi, da jih
izročim Gospodu: da bi imeli polno spoznanje njegove volje z vso modrostjo in duhovno
razumnostjo, in da bi se vedli dostojno njega, njegove ljubezni in tako obrodili sad
v vsakršnem dobrem delu (cfr. Kol 1,9-10).
V tem trenutku je v meni
veliko zaupanje, ker vem, vsi mi vemo, da je evangeljska beseda resnice moč Cerkve,
da je to njeno življenje. Evangelij očiščuje in prenavlja, rodi sadove, kjerkoli ga
skupnost verujočih posluša in sprejema božjo milost v resnici in živi v ljubezni.
To je moje zaupanje, to je moje veselje.
Ko sem 19. aprila pred skoraj 8 leti
sprejel petrinsko službo, je bila v meni ta trdna gotovost, ki me je vedno spremljala,
ta gotovost življenja Cerkve iz Božje Besede. V tistem trenutku, kot sem že večkrat
povedal, so mi v srcu odmevale besede: Gospod, zakaj zahtevaš to od mene, kaj sploh
zahtevaš od mene? Težko breme mi nalagaš na rame, ampak če ti to zahtevaš, bom na
tvojo besedo vrgel mreže, prepričan, da me boš ti vodil, navkljub mojim slabostim.
Osem let zatem lahko rečem, da me je Gospod vodil, mi bil blizu. Vsak dan sem lahko
zaznal njegovo navzočnost. To je bil odsek na poti Cerkve, ki je imel svoje trenutke
veselja in luči, pa tudi nelahke trenutke; počutil sem se kot sv. Peter z apostoli
v čolnu na Galilejskem jezeru: Gospod nam je dal toliko sončnih dni, dni lahnega vetriča,
dni, ko je bil ribolov obilen; bilo pa je tudi trenutkov, ko so bile vode razburkane
in veter nasproten, kakor v vsej zgodovini Cerkve; in se je zdelo, da Gospod spi.
Toda vedno sem vedel, da v tem čolnu je Gospod, in sem vedno vedel, da čoln Cerkve
ni moj, ni naš, ampak je Gospodov in da ne bo pustil, da se potopi. On ga krmari,
gotovo tudi s pomočjo ljudi, ki jih je izbral, ker je tako hotel. To je bila in je
gotovost, ki je nič ne more zatemniti. In zato je danes moje srce polno hvaležnosti
Bogu, ker ni nikoli prikrajšal vse Cerkve in tudi mene za svojo tolažbo, svojo luč,
svojo ljubezen.
Smo v letu vere, ki sem ga hotel zato, da bi okrepil prav našo
vero v Boga v okoliščinah, kjer je videti, kot da se Boga postavlja v ozadje. Vse
želim povabiti, da obnovite trdno zaupanje v Gospoda, da se kot otroci izročite Bogu
v naročje, v prepričanju, da nas njegove roke vedno podpirajo in nam prav te roke
omogočajo, da vsak dan hodimo dalje tudi sredi naporov. Želim, da bi vsak čutil, da
ga ljubi Bog, ki je dal svojega Sina za nas in nam pokazal svojo brezmejno ljubezen.
Želim, da bi vsak čutil veselje, da je kristjan. V lepi jutranji vsakdanji molitvi
je rečeno: »Molim te, moj Bog, in te ljubim z vsem srcem. Zahvaljujem se ti, da si
me ustvaril in naredil za kristjana.« Da, bodimo zadovoljni, ker imamo dar vere; to
je najdragocenejša dobrina, ki nam je ne more nihče vzeti! Zahvalimo se Gospodu za
to vsak dan, z molitvijo in z dejavnim krščanskim življenjem. Bog nas ljubi, pričakuje
pa, da ga ljubimo tudi mi!
Ni pa samo Bog tisti, ki se mu želim danes zahvaliti.
Papež ni sam pri krmilu Petrove barke, čeprav je to njegova prva odgovornost. In nikoli
se nisem čutil osamljenega pri prenašanju veselja in bremena petrinske službe. Gospod
je postavil ob mene toliko ljudi, ki so mi z velikodušnostjo in ljubeznijo do Boga
in Cerkve pomagali in mi bili blizu. Predvsem vi, dragi bratje kardinali: vaša modrost,
vaši nasveti, vaše prijateljstvo so mi bili dragoceni; moji sodelavci, da začnem s
svojim državnim tajnikom, ki me je zvesto spremljal ta leta; Državno tajništvo in
vsa Rimska kurija, kot tudi vsi tisti, ki so v raznih odsekih služili Svetemu sedežu;
to je toliko obrazov, ki so skriti, ostajajo v senci, a so mi bili prav v tihoti,
v vsakodnevni predanosti z duhom vere in ponižnosti zanesljiva in trdna opora. Posebna
misel velja Cerkvi v Rimu, moji škofiji! Ne morem pozabiti bratov v škofovstvu in
duhovništvu, posvečenih oseb in vsega božjega ljudstva: na pastoralnih obiskih, srečanjih,
avdiencah, potovanjih se vedno zaznal veliko pozornost in globoko naklonjenost; tudi
jaz imam rad vse in vsakega, brez razlike, s tisto pastirsko ljubeznijo, ki je srce
vsakega pastirja, zlasti rimskega škofa, naslednika apostola Petra. Vsak dan sem nosil
vsakega od vas v svojih molitvah, z očetovskim srcem.
Želim, da bi moj pozdrav
in moja zahvala dosegla vse: srce papeža se širi na ves svet. In želim izraziti hvaležnost
diplomatskemu zboru pri Svetem sedežu, ki ponavzočuje veliko družino narodov. Tu mislim
tudi na vse tiste, ki delajo za dobro komunikacijo in se jim zahvaljujem za njihovo
pomembno služenje.
Sedaj bi se tudi rad zahvalil iz srca številnim ljudem z
vsega sveta, ki so mi v zadnjih tednih poslali ganljive izraze pozornosti, prijateljstva
in molitve. Da, papež ni nikoli sam, zdaj to ponovno doživljam na veličasten način,
ki mi gane srce. Papež pripada vsem in toliko ljudi čuti, da so mu zelo blizu. Res
je, da prejemam pisma pomembnih ljudi: voditeljev držav, verskih voditeljev, predstavnikov
sveta kulture itd. Prejemam pa tudi mnogo pisem preprostih ljudi, ki mi pišejo preprosto
iz svojega srca in mi dajo občutiti svojo naklonjenost, ki se rojeva iz njihove bližine
z Jezusom Kristusom v Cerkvi. Ti ljudje mi ne pišejo, kakor se piše na primer vladarju
ali velikašu, ki ga ne poznajo. Pišejo mi kot bratje in sestre ali kot sinovi in hčere,
z občutjem tople in naklonjene družinske povezanosti. Tukaj se lahko človek skoraj
z roko dotakne tega, kar je Cerkev – ne organizacija, ne združenje z verskimi in človekoljubnimi
cilji, ampak živo telo, občestvo bratov in sester v telesu Jezusa Kristusa, ki nas
vse združuje. Izkusiti Cerkev na ta način in skoraj z rokami se dotakniti moči njene
resnice in njene ljubezni, to je razlog za veselje v časih, kjer jih toliko govori
o njenem zatonu. Toda vidimo, kako je danes Cerkev živa.
V zadnjih mesecih
sem občutil, kako moje moči pojemajo in sem vztrajno prosil Boga v molitvi, naj me
razsvetli s svojo lučjo, da se bom kar najbolj pravilno odločil o svoji prihodnosti
ne v svoj prid, ampak v blagor Cerkve. Ta korak sem storil popolnoma zavedajoč se
njegove teže in tudi novosti, vendar pa z globoko vedrino v duši. Ljubiti Cerkev pomeni
tudi imeti dovolj poguma za sprejem težkih in trpečih odločitev, tako da imam vedno
pred očmi dobro Cerkve in ne dobro mene samega.
Tukaj mi dovolite, da se še
enkrat povrnem na 19. april 2005. Teža odločitve je bila prav v dejstvu, da sem od
tistega trenutka dalje vedno in za vedno v Gospodovi službi. Vedno – kdor prevzema
petrinsko službo, nima več nobene zasebnosti. Vedno in povsem pripada vsem, vsej Cerkvi.
Njegovemu življenju je tako rekoč popolnoma odvzeta razsežnost zasebnosti. Lahko pa
sem izkusil, in to izkušam prav zdaj, da človek prejme življenje tedaj, ko ga daje.
Prej sem rekel, da mnogo ljudi, ki ljubi Gospoda, ljubi tudi naslednika sv. Petra
in so mu naklonjeni; da ima papež resnično brate in sestre, sinove in hčere po vsem
svetu in da se čuti varnega v objemu vašega občestva; ker ne pripada več sam sebi,
pripada vsem in vsi pripadajo njemu.
»Vedno« pa je tudi »za vedno« - ni več
vrnitve v zasebnost. Moja odločitev, da se odpovem dejavnemu izvajanju služenja, tega
ne preklicuje. Ne vračam se v zasebno življenje, življenje potovanj, srečanj, sprejemov,
predavanj itd. Ne zapuščam križa, ampak ostajam na nov način ob križanem Gospodu.
Ne nosim več oblasti službe za vodenje Cerkve, ampak ostajam v služenju molitve tako
rekoč v krogu sv. Petra. Sv. Benedikt, čigar ime nosim kot papež, mi bo v tem velik
zgled. Pokazal nam je pot življenja, ki, naj bo aktivno ali pasivno, povsem pripada
božjemu delu.
Vsem in vsakemu se zahvaljujem tudi za spoštovanje in razumevanje,
s katerim ste sprejeli to tako pomembno odločitev. Še naprej bom spremljal pot Cerkve
z molitvijo in premišljevanjem, s tisto predanostjo Gospodu in njegovi nevesti, ki
sem se jo trudil živeti doslej vsak dan in bi vedno hotel živeti. Prosim vas, da se
me spominjate pred Bogom in predvsem, da molite za kardinale, ki so poklicani k tako
pomembni nalogi, in za novega naslednika apostola Petra: Gospod naj ga spremlja z
lučjo in močjo svojega Duha.
Pokličimo še materinsko priprošnjo Device Marije,
Božje Matere in Matere Cerkve, naj spremlja vsakega od nas in vso cerkveno skupnost;
njej se izročamo v globokem zaupanju.
Dragi prijatelji! Bog vodi svojo Cerkev,
jo vedno podpira tudi in zlasti v težkih trenutkih. Nikoli ne izgubimo izpred oči
tega pogleda vere, ki je edini resnični pogled poti Cerkve in sveta. V našem srcu,
v srcu vsakega od vas naj bo vedno vesela gotovost, da nam Gospod stoji ob strani,
da nas ne zapušča, da nam je blizu in nas obdaja s svojo ljubeznijo. Hvala!