Osem let papeževanja Benedikta XVI.: Okrožnice o ljubezni, upanju in resnici
»Bog je ljubezen, zato tisti, ki živi v ljubezni, živi v Bogu in Bog živi v njem«
(1 Jn 4,16). S temi besedami iz Prvega Janezovega pisma papež Benedikt XVI. začne
svojo prvo okrožnico Bog je ljubezen (Deus caritas est). Izšla je v
letu papeževe izvolitve, na božič, 25. decembra 2005. Čez dve leti, 30. novembra 2007,
izide papeževa druga okrožnica z naslovom Rešeni v upanju (Spe salvi).
Tretjo in zadnjo okrožnico papež Benedikt XVI. izda 29. junija 2009; da ji naslov
Ljubezen v resnici (Caritas in veritate).
Bog je ljubezen
– Deus caritas est V svoji prvi okrožnici Bog je ljubezen, papež Benedikt XVI.
spegovori »o ljubezni, s katero nas Bog obdarja, mi pa jo moramo posredovati drugim«.
Papež dokument razdeli na dva dela in v uvodu takole zapiše: »Prvi bo imel bolj
abstrakto teoretični značaj, ker nameravam s tem – ob začetku svoje papeške službe
– pojasniti nekatere bistvene vidike te ljubezni, ki jo Bog podarja
človeku skrivnostno in popolnoma zastonjsko. Hkrati bi rad pokazal na notranjo povezavo
med Božjo ljubeznijo in resničnostjo človeške ljubezni. Drugi del bo
bolj konkretnega značaja, ker naj bi obravnaval izpolnjevanje zapovedi ljubezni do
bližnjega v cerkvenem občestvu.«
Benedikt XVI. se je v mnogih govorih,
pridigah in katehezah pogostokrat vračal k svojim okrožnicam. V eni od katehez med
splošno avdienco (7. november 2012) je govoril o hrepenenju po Bogu, ki je zapisano
v človeško srce, in o Bogu, ki ne neha pritegovati človeka k sebi (Prim. KKC 27).
Pri tem je spomnil na okrožnivo Bog je ljubezen: »V svoji prvi okrožnici Deus caritas
est sem želel analizirati, kako se ta dinamizem realizira v izkušnji človeške ljubezni,
izkušnji, ki je v našem času najlažje razumljena kot trenutek ekstaze, izhod iz sebe,
kot kraj, kjer se človek zazna kot bitje z željo, ki ga presega. Preko ljubezni moški
in ženska, zahvaljujoč drug drugemu, na nov način izkusita veličino
in lepoto življenja in realnega. Če to, kar doživljam, ni le navadna utvara, če drugemu
zares želim dobro, kar je tudi pot do dobrega zame, moram torej biti
pripravljen, da se razsrediščim, da sem drugemu na razpolago, vse do odpovedi samemu
sebi. Odgovor na vprašanje o smislu izkušnje ljubezni gre torej preko očiščevanja
in ozravljenja hotenja, kar je zahteva tistega dobrega, ki ga želim drugemu. Začetna
ekstaza tako postane romanje, stalni izhod iz vase zaprtega jaza k osvoboditvi
jaza v darovanju sebe in ravno tako k odkritju sebe, še več, k odkritju Boga.«
Rešeni
v upanju – Spe salvi Druga okrožnica Benedikta XVI. je bila namenjena krščanskemu
upanju. Izšla je tik pred adventom 2007. Papež je o njej tudi spregovoril med opoldanskim
nagovorom na prvo adventno nedeljo (2. decembra 2007): »Naslov ima Spe salvi,
zato ker se začne z besedami sv. Pavla: Spe salvi facti sumus – V upanju smo bili
rešeni (Rm 8,24).« Kot je zatrdil papež, je beseda upanje tesno povezana z besedo
vera. »Je dar, ki spremeni življenje tistega, ki ga sprejme, kot to kažejo
izkušnje mnogih svetnikov in svetnic. V čem je to upanje, tako veliko in tako zanesljivo,
da lahko rečemo, da imamo v njem odrešenje? Gre za spoznanje Boga, za
odkritje njegovega dobrega in usmiljenjega očetovskega srca. Jezus nam je s
svojo smrtjo na križu in svojim vstajenjem razodel svoje obličje, obličje Boga,
tako zelo velikega v ljubezni, da nam je dal neuničljivo upanje, ki
ga niti smrt ne more načeti, kajti življenje tistega, ki se izroči Očetu, sloni na
večnem blagru.«
Ljubezen v resnici – Caritas in veritate »Ljubezen
v resnici, o kateri je s svojim življenjem, predvsem pa s svojo smrtjo in vstajenjem
pričeval Jezus Kristus, je poglavitna gonilna sila za dosego resničnega napredka vsakega
človeka in vsega človeštva.« Te besede Benedikt XVI. postavi na začetek svoje
tretje in zadnje okrožnice Ljubezen v resnici (Caritas in veritate).
Dokumentu nameni celotno katehezo pri slošni avdienci v sredo, 8. julija 2009, kmalu
po njegovem izzidu. Takole zatrdi: »Ljubezen v resnici je torej poglavitna
gonilna sila za dosego resničnega napredka vsakega človeka in vsega človeštva. Zato
se okoli načela 'caritas in veritate ' vrti celotni družbeni nauk Cerkve. Samo z ljubeznijo,
razsvetljeno z razumom in vero, je mogoče slediti razvojnim ciljem,« je zatrdil
papež in dodal, da okrožnica postavlja v ospredje dva temeljna kriterija: pravičnost
in skupno dobro. Dokument tudi poglablja premislek Cerkve o družbenih tematikah, ki
so ključnega pomena za človeštvo našega stoletja. Prav tako obravnava pomembna načela,
ki so nenadomestljiva za izgradnjo človeškega razvoja v prihodnjih letih: »Med
temi je na prvem mestu pozornost do človeškega življenja, ki se smatra za središče
vsakega prave napredka; spoštvanje pravice do verske svobode, ki je vedno tesno povezana
z človeškim razvojem; in zavnitev prometejskega pogleda na človeško bitje, ki ga smatra
kot absolutnega ustvarjalca lastne usode.« Sklenimo s papeževimi besedami iz
uvoda okrožnice Caritas in veritate: »Ljubezen – caritas – je edinstvena moč, ki
ljudi priganja, da si pogumno in velikodušno prizadevajo za pravičnost in mir. Je
moč, ki izvira iz Boga, večne ljubezni in popolne resnice.«