Papež prisluhnil meditacijam o Božjem pogledu, otroški veri in človekovi omejenosti

VATIKAN (sreda, 20. februar 2013, RV) – V človeku se kaže odtis Boga. Gospod spremlja vsak trenutek človekovega življenja. To sta dva poudarka iz včerajšnjega premišljevanja kardinala Gianfranca Ravasija, predsednika Papeškega sveta za kulturo. Včeraj popoldne je na duhovnih vajah, ki potekajo v kapeli Redemptoris Mater v Vatikanu, za papeža in člane rimske kurije pripravil že sedmo meditacijo.

Kot je spomnil, v Prvi Mojzesovi knjigi beremo, da je Bog človeka ustvaril po svoji podobi. Toda čemu ustreza podoba Boga, se je nato vprašal kardinal Ravasi. V Svetem pismu v nadaljevanju piše, da je človeka ustvaril kot moškega in žensko. Preprost odgovor je torej, da kadar se moški in ženska ljubita ter sta odprta za novo življenje, na ta način nadaljujeta stvarjenje. Tako pa sta tudi podoba Stvarnika.

Človeško bitje že vse od spočetja v materinem telesu dalje varuje Božji pogled. Bog že na začetku vidi celotno zgodbo, zaporedje vseh prihodnjih dni. Vidi tako sijaj kot bedo tega majhnega človeškega bitja. Njegov pogled spremlja celo življenjsko pot. Iz tega razloga, je nadaljeval Ravasi, je človeško bitje »prostor, ki lahko prestreže navzočnost Boga«. Zato pa mora tudi nenehno biti objekt pozornosti in ljubezni. Človek je poklican, da na zemlji predstavlja svojega Gospoda, ki je navsezadnje tudi sam prehodil celotno človeško pot.

Danes dopoldne pa je kardinal Ravasi meditacije duhovnih vaj posvetil temam vere kot zavestne in svobodne privolitve ter človekovega srečanja z omejitvami. Najprej je spregovoril o psalmu 131. Ta je kot simbol otroške duhovnosti, saj v njem najdemo vernika, ki popolnoma zaupa v Boga. In to čeprav se začenja z ošabnostjo, ponosom in samozadostnostjo. Izvirni greh je v tem, da se je človek postavil na mesto Boga, je spomnil kardinal.

Vera je privolitev, a mora istočasno biti tudi izbira. Zato je za kristjana ena ključnih besed svoboda. Mati otroka odstavi od dojenja z dejanjem, ki ga zaznamujeta ljubezen in svoboda. Po Ravasijevih besedah se moramo iz velike zgodovine duhovnosti tega naučiti tudi mi. Še zlasti kdor je na odgovornem položaju ali ima službo, od katere so odvisne odločitve, ki zadevajo ljudi. Skušnjava pri tem je vedno, da bi bili tisti, ki gledajo od zgoraj. A vero se prepozna predvsem v človeku, ki ostane kot otrok. Od otrok se moramo naučiti čistosti in predvsem zaupanja. Otrokov pogled na resničnost je simboličen in ne analitičen. Zato lahko zasluti določene resnice in zato lahko, kadar otroka poslušamo, slišimo prav tisto, kar je bistveno.

Kardinal Ravasi se je nato zaustavil še ob človeški slabotnosti. V današnjem svetu, zaznamovanem s površinskostjo, vemo vse o zunanjih stvareh, nič pa o pravem smislu bivanja. To zaznamo zlasti, ko izkusimo, kako bedno in slabotno je naše življenje. Zato se je dobro zavedati svoje omejenosti, da bi lahko presegli površinskost. Istočasno, kot pravi kardinal Ravasi, pa se je potrebno vrniti k preprosti molitvi. Kljub temi krščanska izkušnja namreč vedno odpira obzorje svetlobe, kjer temine nimajo nikoli zadnje besede.

Audio: