»Annuntio vobis, gaudium magnum, habemus Papam! Naznanjam vam veliko veselje, imamo
papeža!« Tako je 19. aprila 2005, bil je torek, kardinal protodijakon Jorge Arturo
Medina Estévez Cerkvi in svetu naznanil novega 264. Petrovega naslednika. To je Joseph
Ratzinger, ki si je izbral ime Benedikt XVI. Preden je z osrednjega balkona Petrove
bazilike podelil svoj prvi blagoslov Urbi et orbi (Mestu in svetu) je množico, ki
je do zadnjega kotička napolnila Trg sv. Petra tudi nagovoril: »Dragi bratje in
drage sestre! Po velikem papežu Janezu Pavlu II., so gospodje kardinali izvolili mene,
preprostega in ponižnega delavca v Gospodovem vinogradu.«
Nepričakovana
napoved Benedikta XVI., ki jo je v latinščini izrekel 11. februarja 2013 kardinalskemu
zboru, zbranemu na konzistoriju, je presunila Cerkev in svet. Papež Benedikt XVI.
se odpoveduje pontifikatu. »S tem, da se dobro zavedam resnosti tega dejanja, v
polni svobodi izjavljam, da se odpovedujem službi rimskega škofa, naslednika sv. Petra,
ki so mi jo kardinali zaupali 19. aprila 2005; od 28. februarja 2013 od 20. ure naprej
bo sedež v Rimu, sedež sv. Petra, izpraznjen in bodo morali tisti, ki so za to pristojni,
sklicati konklave za izvolitev novega papeža.«
Glavna skrb: Oznanjati
Kristusovo prisotnost Benedikt XVI. bo petrinsko službo končal po 7 letih,
10 mesecih in 9 dneh. Smernice svojega pontifikata je nakazal že v govoru, ki ga je
kot papež imel ob sklepu konklava v Sikstinski kapeli, 20. aprila 2005. V letih, ki
so sledila, jih je razširjal, poglabljal in utrjeval. V tem prvem govoru je pokazal
na svojo glavno skrb: »Oznanjati vsemu svetu živo Kristusovo prisotnost« (20.
april 2005).»Današnja Cerkev mora v sebi poživiti zavest o nalogi, ki je:
ponovno predložiti svetu glas Kristusa, ki je rekel: ''Jaz sem luč sveta; kdor
hodi za menoj, ne hodi v temi, ampak bo imel luč življenja.'' Ko novi papež začenja
svoje služenje, vem da je njegova naloga, da se bo pred današnjimi možmi in ženami
svetila Kristusova luč: ne papeževa luč, ampak Kristusova.«
Papeževo očetovsko
spodbujanje in usmerjanje na pot pristne hoje za Kristusom je navzoče v večini njegovih
govorov in pridig, izrečenih med številnimi srečanji, mašami in avdiencami. Povabilo
v oseben odnos z Bogom, ki je dobri in ljubeči Oče, se neprestano ponavlja predvsem
med katehezami pri splošnih avdiencah ob sredah in opoldanskimi nagovori ob nedeljah.
Vse z namenom, da bi v človeku današnjega časa svetila Kristusova luč.
V
središču je evharistija Benedikt XVI. je bil izvoljen v času, ko je
vesoljna Cerkev obhajala leto evharistije, kar je papež razumel kot pomenljivo znamenje.
O evharistiji spregovori tudi v svojem prvem govoru v Sikstinski kapeli ter na to
veliko skrivnost naveže tudi ostale drže, ki so nenadomestljive v življenju vsakega
vernika: občestvenost, oznanjevanje, pričevanje evangelija in ljubezen do vseh, posebej
do ubogih. »Nemogoče je, da ne bi bila evharistija, srce krščanskega življenja
in izvir evangelizacijskega poslanstva Cerkve, stalno središče in vir petrinske službe,
ki mi je zaupana. Po evharistiji je stalno navzoč vstali Kristus, ki se nam nenehno
daruje, ko nas kliče k udeležbi pri mizi svojega telesa in svoje krvi. Iz polne občestvenosti
z njim more izvirati vsaka druga prvina življenja Cerkve, najprej občestvenest med
vsemi verniki, prizadevanje za oznanjevanje in pričevanje evangelija ter žar ljubezni
do vseh, posebej do ubogih in malih.«
V to smer Benedikt XVI. zastavi tudi
svoje prizadevanje: »Zato ob začetku svojega služenja v rimski Cerkvi, ki
jo je Peter orosil s svojo krvjo, sedanji njegov namestnik s polno vednostjo
prevzema kot prvenstveno prizadevanje, da bo brez varčevanja z močmi delal za obnovo
polne in vidne edinosti vseh Kristusovih učencev. To je njegova želja, to je njegova
neogibna dolžnost. Zaveda se, da za to niso dovolj izrazi dobrih namenov. Potrebna
so konkretna dejanja, ki bi segla v duše in ganila vest, spodbujajoč vsakega k tistemu
notranjemu spreobrnjenju, ki je predpostavka vsakega napredka na poti ekumenizma.«
Edinost
in mir za celotno človeško družino Prispevek papeža Benedikta XVI. k
ekumenskemu in medverskemu dialogu je bil zares velik. Spomnimo samo na številna srečanja
s predstavniki drugih krščanskih cerkva in cerkvenih skupnosti ter predstavniki drugih
religij. To prizadevanje se je usmerilo še širše, tudi na dialog z neverujočimi, na
mirno in dobro sobivanje z vsemi ljudmi na svetu, zavedajoč se, da smo vsi Božji otroci,
ustvarjeni po Božji podobi. Tako je dejal papež: »Boga prosim edinosti
in miru za človeško družino in razglašam pripravljenost vseh katoličanov za sodelovanje
za pristen družbeni razvoj, ki bo spoštoval dostojanstvo vsakega človeškega bitja.«
Mladi,
prihodnost in upanje Cerkve ter človeštva Pri tem je izpostavil zlasti mlade,
s katerimi se je na poseben načil srečal na treh svetovnih dnevih mladih v Kölnu,
Sydneyu in Madridu: »Dragi mladi, prihodnost in upanje Cerkve ter človeštva! Z
vami bom nadaljeval dialog, prisluhnil vašim pričakovanjem z namenom, da bi vam pomagal
vedno globlje srečevati živega Kristusa, ki je večno mlad.«
Gospod nam
bo pomagal Vrnimo se še enkrat k prvim besedam Benedikta XVI., izrečenim z
balkona Petrove bazilike, 19. aprila 2005:»V veselju vstalega Gospoda,
z zaupanjem v njegovo stalno pomoč, pojdimo naprej. Gospod nam bo pomagal.«Gotovost v Gospodovo bližino, njegovo vodstvo in pomoč, je v Benediktu XVI. ostala
trdna vseh osem let. Živo jo ohranja tudi sedaj. Dva dni zatem, ko je napovedal svoj
odstop s Petrovega sedeža, je vernikom pri splošni avdienci, v sredo, 13. februarja
2013, ponovno zagotovil: »Gospod nas bo vodil!«