S papežem Benediktom XVI. skozi minuli teden

VATIKAN (nedelja, 17. februar 2013, RV) – »Potem, ko sem si večkrat izprašal vest pred Bogom, sem prišel do gotovosti, da moje moči zaradi starosti niso več primerne za zadostno opravljanje petrinske službe.« Tako so zvenele besede papeža Benedikta XVI. v ponedeljek, 11. februarja, ko je med konzistorijem napovedal, da se odpoveduje papeški službi. Z napovedjo je presenetil vso Cerkev, ki je z veliko ganjenostjo, hvaležnostjo in razumevanjem sprejela odločitev skoraj 86-letnega papeža, velikega v svoji ponižnosti in pogumu, da je pred svetom priznal omejitve starosti in veliko odgovornost, ki pripada papeški službi.

»V polni svobodi izjavljam, da se odpovedujem službi rimskega škofa, naslednika sv. Petra«
»Zavedam se,« je nadaljeval med konzistorijem, »da je to službo zaradi njenega duhovnega bistva treba opravljati ne le z dejanji in besedami, ampak tudi s trpljenjem in molitvijo. Pa vendar, v današnjem svetu, ki je predmet naglih sprememb in ga vznemirjajo pomembna vprašanja glede življenja po veri, je za vodenje Petrove barke in oznanjevanje evangelija potrebna tako telesna moč kot moč duše; moč, ki se je v meni v zadnjih mesecih zmanjšala do te mere, da moram priznati svojo nezmožnost dobro upravljati službo, ki mi je bila zaupana. Zato, s tem, da se dobro zavedam resnosti tega dejanja, v polni svobodi izjavljam, da se odpovedujem službi rimskega škofa, naslednika sv. Petra, ki so mi jo kardinali zaupali 19. aprila 2005; od 28. februarja 2013 od 20. ure naprej bo sedež v Rimu, sedež sv. Petra, izpraznjen in bodo morali tisti, ki so za to pristojni, sklicati konklave za izvolitev novega papeža.«

»Še naprej molite zame, za Cerkev, za prihodnjega papeža«
Ko se je Benedikt XVI. dva dni zatem srečal z verniki pri splošni avdienci, jim je najprej spregovoril o svoji odločitvi: »Dragi bratje in sestre, kot veste, sem se odločil odpovedati se službi, ki mi jo je Gospod zaupal 19. aprila 2005. To sem storil v polni svobodi za dobro Cerkve, po tem, ko sem dolgo molil in pred Bogom izprašal svojo vest, dobro se zavedajoč pomembnosti tega dejanja, a prav tako tega, da nisem več zmožen opravljati petrinsko službo z močmi, ki jih ta zahteva. Podpira in razsvetljuje me gotovost, da je Cerkev Kristusova, on pa je ne bo nikoli prikrajšal za svoje vodstvo in skrb. Vsem se zahvaljujem za ljubezen in molitve, s katerimi ste me spremljali. Hvala vam! Skoraj fizično sem čutil v teh dneh, zame ne ravno lahkih, moč molitve, ki mi jo prinaša ljubezen Cerkve, vaša molitev. Še naprej molite zame, za Cerkev, za prihodnjega papeža. Gospod nas bo vodil.«

Papež katehezo namenil spreobrnjenju
»Spreobrniti se pomeni, da se ne zapremo v iskanje lastnega uspeha, lastnega prestiža, lastnega položaja, ampak da resnica, vera v Boga in ljubezen postanejo vsak dan v majhnih stvareh najpomembnejša stvar.« Te papeževe besede, ki jih je izgovoril v sredo med splošno avdienco, bi lahko razumeli tudi v duhu njegove odpovedi pontifikatu. Svojo predzadnjo katehezo je Benedikt XVI. posvetil Jezusovim skušnjavam in pomenu spreobrnjenja: »Spreobrniti se – povabilo, ki ga bomo v postnem času slišali velikokrat – pomeni slediti Jezusa na način, da je njegov evangelij konkretno vodilo življenja; pomeni pustiti, da nas Bog spremeni, prenehati misliti, da smo mi edini graditelji našega življenja; pomeni priznati, da smo ustvarjena bitja, odvisna od Boga, njegove ljubezni, in da samo tako, da svoje življenju ''izgubimo'', ga v njem lahko pridobimo. To zahteva, da svoje izbire opravljamo v luči Božje besede.«

Papež zadnjo mašo v baziliki sv. Petra daroval na pepelnico
Zadnje evharistično bogoslužje, ki ga je papež Benedikt XVI. vodil v baziliki sv. Petra, je potekalo na pepelnično sredo. V homiliji je sveti oče spomnil, da s pepelnico vstopamo v postni čas, ki nas vodi k veselju Gospodove velike noči, k zmagi Življenja nad smrtjo. Miloščina, molitev in post so tradicionalne smernice za postni čas, s katerimi odgovorimo na povabilo k »vrnitvi k Bogu z vsem svojim srcem«. Jezus izpostavi, da sta kvaliteta in resničnost odnosa z Bogom tisto, kar določa pristnost vsakega verskega dejanja. Pravi učenec ne služi sebi ali javnosti, temveč v preprostosti in velikodušnosti služi Gospodu. »Naše pričevanje bo torej toliko bolj živo, kolikor manj bomo iskali lastno slavo in se bomo zavedali, da je nagrada za pravičnega Bog sam, združitev z njim tu na zemlji preko poti vere, in na koncu življenja v miru in svetlobi srečanja iz obličja v obličje z njim za vedno.«

Srečanje z rimskimi duhovniki
»Preden zapustim petrinsko službo je zame poseben dar božje previdnosti, da morem še enkrat videti svoje duhovnike, rimske duhovnike.« Papež se je namreč v četrtek v Avli Pavla VI. srečal z duhovniki rimske škofije in jim v sproščenem ozračju brez zapisanega govora pripovedoval o svojih spominih na drugi vatikanski koncil. Med drugim je tudi izpostavil pomen katoliškosti: »Vedno je veliko veselje videti, kako Cerkev živi, kako je Cerkev v Rimu živa! Tu so pastirji, ki v duhu najvišjega Pastirja vodijo Gospodovo čredo. Ta duhovščina je zares katoliška, univerzalna in to ustreza bistvu Cerkve v Rimu: da vsebuje univerzalnost, katoliškost vseh ljudstev, vseh ras, vseh kultur.«

»Vera mora usmerjati pogled in delovanje kristjana«
»Vera je živa resničnost, ki jo je potrebno nenehno odkrivati in poglabljati, da bi lahko rasla. Vera mora usmerjati pogled in delovanje kristjana. Gre namreč za novo merilo razumevanja in delovanja, ki spreminja celotno človekovo življenje.« Tako je papež zatrdil v petek, ko se je srečal s člani belgijske dobrodelne Fundacije pro Petri Sede. »Vera brez ljubezni ne prinaša sadov, ljubezen brez vere pa bi bilo občutje, nenehno prepuščeno dvomu. Vera in ljubezen ne moreta ena brez druge, tako da ena omogoča drugi, da izpolni svojo pot.«

Audio: