Mednarodni kongres: družina in nova evangelizacija
RIM (sobota, 16. februar 2013, RV) – Inštitut Janeza Pavla II. o študijah o
družini in zakonu je včeraj zaključil dvodnevni mednarodni kongres, ki je potekal
na temo: družina in nova evangelizacija. To temo so na različne načine poglobili
številni gostje iz Italije, Francije, Španije, Belgije in Združenih držav Amerike.
Med njimi so bili škofje, duhovniki, ki so aktivni v družinski pastorali, profesorji
in zakonski pari. Konferenca o družini in novi evangelizaciji je bila razdeljena
na štiri dele, vsak del pa imel tudi svojo temo. V četrtek zjutraj je najprej spregovoril
profesor Stanislaw Grygiel, ki je tudi bil osebni prijatelj blaženega papeža
Janeza Pavla II. Ta je predstavil preroško vizijo, ki jo je Janez Pavel II. imel o
človeku, o družini, o ljubezni, ki človeka oblikuje in odrešuje. Nato je spregovorila
Giaovanna Rossi, profesorica na milanski katoliški univerzi Prevetega srca.
Ta je prikazala barometer vrednot v Evropi. Izpostavila je, da statistike prikazujejo,
da Evropejci na prvo mesto lestvice vrednot še vedno postavljajo družino in zakon,
le da jim ni več jasna njihova podoba kaj je družina in kakšen pomen ima ta v družbi.
Prvi del konference je dopolnil duhovnik Paolo Gentili, predsednik oddelka
za družinsko pastoralo pri Italjanski škofovski konferenci. Spregovoril je o svojih
izkušnjah z mladimi pari. Najbolj je poudaril, da je pri mladih opazil globoko željo
po »zahtevni ljubezni«; se pravi, po ljubezni, ki iz čustev preraste v zastonjski
in brezpogojni dar ljubljeni osebi. Popoldanski del konference o družini in novi
evangelizaciji so posvetili temi: družina kot veselo oznanilo. Kot prvi je
spregovoril škof mesta Macerata, Claudio Giuliodori. Ta je najbolj poudaril
vez med vero in družino ter izpostavil, da kriza vere sovpada s krizo družine. Nato
je bila beseda dana Juan-Joseju Pérez-Sobi, profesorju pastoralne teologije
na Inštitutu Janeza Pavla II. Profesor Pérez-Soba je prisotne spomnil, da se je evangelij
začel s spočetjem in rojstvom Jezusa Kristusa. Se pravi z veselim oznanilom: rojen
nam je otrok. Tako je izpostavil konkretno velikodušnost Boga, obenem pa zatrdil,
da se božja velikodušnost najbolj odseva v družini. Kot zadnja pričevalca četrtkovega
dela konference sta spregovorila Luigi in Maria Michelon, zakonca, Italijana,
ki sta večino svojega zakona preživela v Hamburgu, v delu mesta, ki je najbolj pozabil
na Boga. Tam sta sta oznanjevala Kristusa in s svojimi desetimi otroki za mnoge prebivalce
Hamburga bila vir tolažbe in upanja. Tretji del konference, ki se je pričel v
petek zjutraj so namenili družini, ki je ranjena. Profesor Olivier Bonnewijn
iz Bruslja je spregovoril o odpuščnju v družini. Svoj govor je navezal na zgodbo o
Jožefu in o njegovih bratih. Tako je orisal nič kaj idilično družino; družino, ki
je bila zaznamovana z ljubosumjem med brati, z lažmi, s prevaro in s sovraštvom. Družino,
ki je potrebovala skoraj 40 let, da se je dokončno spravila. Nato je spregovorila
Donna Orsuto, profesorica na univerzi Gregoriana. Ta je svoj prispevek osredotočila
na življenje Dorothy Day, Američanko, ustanoviteljico hiš za bolnike. Orisala je njeno
življenjsko pot, ki se je najprej začela z odvrnitvijo od Boga, končala pa z izrednim
izkusitvom božje ljubezni in usmiljenja. To močno izkustvo, jo je odprlo za druge,
ki so tako kot ona bili potrebni ozdravitve, tako na duši kot na telesu. Tretji del
konference je zaključil Emanuele Scotti. Ta je spregovoril o svoji boleči izkušnji
ločitve ter o odločitvi, da sprejme sporočolo evangelija v celoti in tako ne prelomi
besed obljube, ki jih je izrekel na poročni dan. Zadnji del konference o družini
in novi evangelizaciji so namenili družini in o njem mestu v družbi. Profesor
Nicholas Healy iz Papeškega Inštituta Janeza Pavla II. v Washingtonu je izpostavil
neutrudno delo Janeza Pavla II., ki je bilo: ohraniti in obvarovati institucijo družine.
Philippe Bordeyne iz pariškga teološkega inštituta je prisotne ozavestil o
družbi, ki hoče prevzeti vzgojno vlogo staršev in po svoje oblikovati prihodnje generacije.
Kot zadnji pričevalec je spregovoril Salvatore Martinez, duhovni oče, sicer
ne lastnih otrok, ampak mladih, ki so bili najbolj odrninjeni na rob družbe. S tem
je pokazal, da poklicanost k očetovstvu in materinstvu presega meje vzgoje lasntih
otrok in najde svoj smisel in srečo v zastonjski ljubezni do tistih, ki je doma niso
nikoli prejeli.