Sveti oče na praznik pepelnice: Vrnite se k Bogu z vsem svojim srcem
VATIKAN (sreda, 13. februar 2013, RV) – »Mnogo nas je okoli groba apostola
Petra, tudi da bi prosili za njegovo priprošnjo za pot Cerkve v tem posebnem trenutku.«
To so besede, ki jih je izrekel sveti oče danes popoldne, ko je vodil sveto mašo z
obredom pepelenja. Čeprav je tradicionalno le-ta na praznik pepelnice vedno potekala
v baziliki svete Sabine na Aventinu v Rimu, je bila letos prestavljena v baziliko
svetega Petra v Vatikanu. Glede na dogodke v zadnjih dneh je bilo namreč mogoče pričakovati
udeležbo večjega števila vernikov, pa tudi škofov in kardinalov. Gre namreč za zadnjo
veliko slovesnost, ki jo je vodil papež Benedikt XVI.
V homiliji je sveti oče
spomnil, da s pepelnico vstopamo v postni čas, ki nas vodi k veselju Gospodove velike
noči, k zmagi Življenja nad smrtjo. V prvem berilu smo slišali besede preroka Joela:
»Tudi zdaj, govori Gospod, se obrnite k meni z vsem svojim srcem, s postom, z jokom
in žalovanjem.« Papež se je posebej zaustavil ob izrazu »z vsem svojim srcem«.
Ta nakazuje središče naših misli in čustev, korenine naših odločitev, izbir in dejanj.
Toda ali je ta vrnitev k Bogu mogoča? »Da, kajti obstaja moč, ki se ne nahaja v
našem srcu, temveč se širi iz samega Božjega srca. To je moč njegovega usmiljenja.«
Vrnitev h Gospodu je mogoča kot »milost«. Dejanska resničnost našega življenja
ta vrnitev postane le takrat, ko Gospodova milost prodre v intimnost in jo presune.
Kot je opozoril sveti oče, so tudi v današnjih časih mnogi pripravljeni »pretrgati
svoja oblačila«, ko se soočajo s škandali in krivicami, katere povzročijo drugi.
Le malokdo pa se zdi razpoložljiv, da bi ukrepal v lastnem srcu, v svoji vesti in
svojih namenih ter dopustil, da bi jih Gospod preoblikoval, prenovil in spreobrnil.
Poziv
»obrnite se k meni z vsem svojim srcem« pa ni namenjen le posameznikom, ampak
tudi skupnosti. Skupnostna razsežnost, je spomnil papež, je »bistveni element vere
in krščanskega življenja«. V postnem času je torej pomembno živeti v zavesti,
da na spokorniški poti nismo sami, temveč skupaj z mnogimi brati in sestrami v Cerkvi.
»Živeti postni čas v bolj intenzivni in jasni cerkveni skupnosti, v preseganju
individualizma in rivalstva, je ponižno ter dragoceno znamenje za tiste, ki so daleč
od vere ali so do nje ravnodušni.«
Vrnitev k Bogu pa vodi tudi preko križa.
To je pot, na kateri se je potrebno vsak dan učiti, kako zapustiti svoj egoizem in
zaprtost, da bi naredili prostor za Boga, ki odpira in preoblikuje srca. Postni čas
bi moral biti zato zaznamovan s pozornim in vztrajnim poslušanjem Božje besede, luči,
ki razsvetljuje naše korake. Evangeljski odlomek pa spominja še na tri tradicionalna
znamenja, ki naj bi spremljala ta čas: miloščina, molitev in post. Toda pristnost
vsakega verskega dejanja opredeljujeta »kvaliteta in resničnost odnosa z
Bogom«. Pravi učenec ne služi sebi ali javnosti, temveč v preprostosti in velikodušnosti
služi Gospodu. »Naše pričevanje bo torej toliko bolj živo, kolikor manj bomo iskali
lastno slavo in se bomo zavedali, da je nagrada za pravičnega Bog sam, združitev
z njim tu na zemlji preko poti vere in na koncu življenja v miru in svetlobi
srečanja iz obličja v obličje z njim za vedno.«