Danes 74. obletnica smrti Božjega služabnika škofa Janeza Frančiška Gnidovca, človeka globoke vere

LJUBLJANA (nedelja 3. februar 2013, RV) – Danes 3. februarja 2013, je 74. obletnica smrti Božjega služabnika škofa Janeza Frančiška Gnidovca (1873–1939). Ob tej priložnosti je od četrtka, 31. januarja, do nedelje, 3. februarja 2013, v cerkvi Srca Jezusovega na Taboru v Ljubljani potekala duhovna priprava z naslovom Škof Gnidovec – človek globoke vere . Danes je bilo od 16. ure pred Najsvetejšim pol ure tihe molitve po zgledu škofa Gnidovca, nato skupna molitev. Ob 17.00 pa slovesna sveta maša, ki jo je ob somaševanju daroval nadškof msgr. dr. Anton Stres. Poklicali smo Alojza Gajška CM in ga prosili, da za Radio Vatikan predstavi Božjega služabnika Gnidovca kot človeka globoke vere.

Audio:

Škof Gnidovec je gradil svojo vero na molitvi. Molitev je bila izraz njegove vere, upanja in ljubezni, ki jih je že prejel; obenem pa tudi šola vedno globlje vere, vedno bolj trdnega zaupanja in vedno bolj prisrčne ljubezni do Gospoda.

Vse je presojal z Božjega in večnostnega stališča. Bog je zanj najvišja dobrina, ki jo želi doseči, zato je zanjo pripravljen vse žrtvovati, tudi življenje. Njegova modrost je Kristus, kakor ga oznanja Cerkev.

Ta popolna predanost Bogu pride pri Gnidovcu do izraza najprej v bogoslovju, nato v kaplanskih letih (v Idriji in Vipavi), na študiju na Dunaju, pri vodstvu Zavoda sv. Stanislava, med lazaristi. Postaja vedno bolj izrazita, dokler ne doseže svoje polnosti v letih škofovanja. Gnidovec živi ves za Boga in za Božje kraljestvo v lastni duši in v srcih drugih. Tostranske stvari ga zgolj kot tostranske ne zanimajo. Pač pa ga zanima človek ter njegova telesna in duhovna stiska. Dosledno je živel iz vere tudi takrat, ko ni bilo lahko.

Gnidovec je goreče častil Jezusa v sv. Rešnjem telesu. Molitev je bila izraz njegove vere, upanja in ljubezni. Jezus v tabernaklju je bil vedno bolj njegova ljubezen, notranja potreba in osebna tolažba. Molitev je bila prisrčno druženje z Gospodom; to je molitev, ki ne potrebuje besed, je molitev ljubečega srca, ki čuti, da je ljubljeno in da ljubi. Ta dar je prejel od Boga in ga je še poglabljal. Kar se je dogajalo pred tabernakljem, se je pretakalo v njegovo življenje. Njegova molitev je bila izrazito evharistična kakor tudi njegovo življenje. Razgovor z njim ni bil zanj naložena dolžnost, temveč notranja potreba in osebna tolažba.

Ni molil samo pred tabernakljem. Kot apostol Pavel se je podajal na misijonska pota: Obiskoval je razkropljene katoličane po Kosovu in Makedoniji ter katoliške vojake po vojašnicah. Ta potovanja so trajala po 14 ali več dni, kjer pogosto ni bilo cerkva, ni se mogel zateči pred Najsvetejše v cerkev. Ko je potoval – jahal je konja – je molil rožni venec ali se preprosto pogovarjal s svojim Gospodom.

Pri Gospodu je iskal pomoči in nasveta v vseh potrebah, ki jih je odkrivalo njegovo ljubeče srce. Rad je molil za duše v vicah, prav tako za zveličanje vernikov, ki so mu bili izročeni. Prosil je Gospoda, naj blagoslavlja njegovo dušnopastirsko delo. Zato je veliko premolil pred Najsvetejšim že v Idriji in Vipavi; tam se je na dekanovo željo vpisal med duhovnike, ki so redno vsak dan posvetili eno uro Gospodu v Najsvetejšem zakramentu. Tudi na Dunaju ni šel mimo cerkve, ne da bi obiskal Gospoda.

V Št. Vidu je ure in ure premolil pred Najsvetejšim za svoje dijake in za duhovne sobrate. Tu je reševal svoje probleme: 'Stopimo v kapelo in prosimo Gospoda za razsvetljenje, kaj naj naredimo', je govoril staršem ali dijakom, ki so prišli v kakšni težki zadevi k njemu.

Ko je med vojno kazalo, da bodo dijaki morali domov, ker je pošla že skoraj vsa hrana, je dejal ekonomu: 'Počakajmo še en dan, morda pride od kod pomoč!' Potem je celo noč premolil v kapeli in drugi dan je hrana prišla.

S tako vero je iskal pomoči pri Gospodu tudi pozneje kot škof in jo je vedno dobil. Molil je sam, molitev je naročal drugim. Priporočal se je Jezusovemu in Marijinemu srcu, sv. Jožefu, sv. Tereziji Deteta Jezusa, svetniškim kandidatom Baragu, Slomšku in Langu; tudi drugim je vlival zaupanje v njihovo priprošnjo.

Njegova molitev seveda ni bila samo prošnja. Iz vsega, kar se je moglo na zunaj opaziti, lahko trdimo, da je bila predvsem ljubeče zedinjenje z Gospodom. Srce ga je vleklo k Bogu. Nanj se je navadil misliti, ko je bil kjerkoli na poti ali pri delu. Njega je najprej pozdravil, ko je prišel domov podnevi ali ponoči. On je bil hišni gospodar, pri katerem naj bi se vsakdo najprej prijavil in ga pozdravil. Ko so v Ameriki drugi šli ogledovat zanimivosti po mestu, je on ostal v cerkvi pri svojem Prijatelju. Pri njem se je najbolje počutil. V zadnji bolezni je priznal, da je rad in lahko molil. V Žužemberku je bil nekoč pred tabernakljem od poldne do 16. ali 17. ure. S prav kratkim presledkom za kosilo.

Gnidovec se je vsako leto udeležil romanja k »Črni Mariji« v Letnici, kjer so se zbirali verniki iz vse širne škofije, prihajali pa so tudi verniki drugih ver. Marijino božjo pot je izkoristil, da bi v ljudeh prebudil ogenj ljubezni do evharističnega Jezusa. Tako je v Letnici trikrat organiziral evharistični kongres, leta 1931, 1934 in 1938.

Svoj vtis o evharističnem kongresu v Letnici je podal zagrebški teološki profesor dr. Janko Oberški: »Videl sem dosti velikih in manjših evharističnih kongresov; ali to, kar sem videl tu v Letnici, je edinstveno. Ta prisrčnost pričakovanja škofa z vso patriarhalno preprostostjo in naivnostjo vernikov iz prvih časov krščanstva je izražala takšno spoštovanje, privrženost in ljubezen do tega duhovnega nadpastirja, kakor nam kličejo v spomin prihodi apostola narodov sv. Pavla, ko so se goreči verniki kot nedolžni in dobri otroci veselili svojega dobrega očeta kakor nebeškega angela… Kot val je padalo pobožno ljudstvo na kolena v špalirju, ki ga je napravljalo, ko je šel škof v cerkev in so prejemali nadpastirski blagoslov. Ko pa je v nabito polni cerkvi otvoril evharistični kongres, je bil njegov govor kakor sveti goreči ogenj, ki je z magično močjo prevzel srca vseh, ki so ga poslušali. Vsak je čutil iz govora bujni izliv onih svetih religioznih čustev, katerih je bila polna njegova sveta nadpastirska duša. Množica ga je tako napeto poslušala v največji tišini, da se niti dihati ni slišalo.«

V pastirskih pismih, pridigah in drugih spisih, ki so ohranjeni, ni ravno globokih teoloških misli. Čeprav je imel temeljito teološko izobrazbo, v njegovih spisih govori predvsem srce. Srce, ki občuduje božjo ljubezen do človeka, ki se ne more dovolj zahvaljevati za milost odrešenja božjemu Sinu, ki toliko trpi zaradi nehvaležnosti ljudi; Srce, ki bi rado potegnilo v ta krog ljubezni čim več ljudi. Zato spodbuja duhovnike in vernike, naj radi molijo pred Najsvetejšim, naj se spoštljivo udeležujejo svete maše in pristopajo k sv. obhajilu.

Gnidovčeva molitev je bila molitev ljubečega srca! Ta molitev ne potrebuje besed, tudi ne veliko misli. Je preprosto pred Gospodom, v navzočnosti ljubljenega. Zadostuje mu, da ljubi in je ljubljen. Iz tega ljubečega odnosa izhaja njegova prošnja za rešitev duš. Molil je za duše v vicah, za umirajoče, za zapuščene vernike, za duhovniške poklice in duhovnike.
Vse Gnidovčevo življenje je bilo molitev. Ure, ki jih je prebil pred Najsvetejšim, so bile ure, od koder se je molitev pretakala v njegovo življenje. V kontemplaciji pred Gospodom je postajal vedno bolj podoben Kristusu.

Gonilna sila pastirja je gorečnost za zveličanje duš. Gnidovec nas uči s svojim zgledom: Stori, kar zmoreš in vztrajaj, žetev pa prepusti Bogu!

V Gnidovčevih pastirskih pismih in pridigah zastonj iščemo bleščeče misli ali izbrano izražanje. Pisal in govoril je preprosto. Šlo mu je za to, da jasno izrazi svojo misel in jo posreduje na razumljiv način. Misli spremljajo čustva. V njegovih pismih in govorih prihaja do izraza prisrčna ljubezen do Jezusa Kristusa, zavzetost za duše, bolečina, ker je premalo pobožnosti in gorečnosti za božjo slavo in za rešitev duš. Gnidovec je govoril iz globokega prepričanja vere. Ko je pridigal, se je obrnil k tabernaklju in s takim žarom govoril o Odrešenikovi ljubezni do ljudi, da so verniki čutili, kot da jim govori Jezus sam.