Poslanica papeža Benedikta XVI. za postni čas 2013
Vera v ljubezen kliče po ljubezni
»Mi smo spoznali
ljubezen, ki jo ima Bog do nas, in verujemo vanjo« (1 Jn 4,16 a).
Dragi
bratje in sestre, obhajanje postnega časa v Letu vere nam daje dragoceno priložnost
za premišljevanje o odnosu med vero in karitas: med vero v Boga – Boga Jezusa Kristusa
– in ljubeznijo, ki je sad Svetega Duha in ki nas vodi na pot darovanja Bogu in bližnjim.
1. Vera je odgovor na Božjo ljubezen V moji prvi okrožnici z naslovom
Bog je ljubezen sem navedel nekaj misli o tesnem odnosu med teološkima krepostma
vere in ljubezni. Podrobno razloženo bistveno trditev svetega Janeza: »Mi smo spoznali
ljubezen, ki jo ima Bog do nas, in verujemo vanjo« (1 Jn 4,16 a), sem komentiral
rekoč, »da biti kristjan ni rezultat etične izbire ali vzvišene ideje, ampak srečanje
z dogodkom, osebo, ki daje življenju novo obzorje in odločilno smer … Ker nas je Bog
prvi vzljubil (prim. 1 Jn 4,10), ljubezen zdaj ni več samo 'ukaz'; je odgovor na dar
ljubezni, s katero se nam je Bog približal« (Bog je ljubezen, 1). Vera je osebna
vdanost, – ki vključuje vse naše sposobnosti – do razodetja zastonjske in strastne
Božje ljubezni do nas, ki se je popolnoma razodela v Jezusu Kristusu. Srečanje z Bogom,
ki je Ljubezen, ne pritegne samo srce, ampak tudi razum: »Priznavanje živega Boga
je pot v smeri ljubezni in »pritrditev« naše volje njegovi volji, ki združuje naš
razum, voljo in čustva v vseobjemajoče dejanje ljubezni. Ta proces je vedno odprt;
ljubezen ni nikoli 'dokončana' in dovršena« (prav tam 17). Vsi kristjani, posebej
še delavci na karitativnem področju, potrebujejo vero za »srečanje z Bogom v Kristusu,
ki prebuja njihovo ljubezen in odpira njihovega duha za druge. Rezultat tega zanje
ne bo več tako rekoč od zunaj vsiljena zapoved ljubezni do bližnjega, ampak posledica,
izhajajoča iz njihove vere, vere, ki postaja dejavna zaradi ljubezni« (prav tam,
31 a). Kristjani so ljudje, ki jih je osvojila Kristusova ljubezen in so potemtakem
pod vplivom te ljubezni – »Kristusova ljubezen nas nas namreč žene«
(2 Kor 5,14) – so globoko odprti za ljubezen do bližnjih na konkretne načine (prim.
prav tam, 33). Ta odnos prvenstveno izhaja iz zavesti o ljubljenosti, dejstva, da
nam je bilo odpuščeno in tega, da nam je sam Gospod celo stregel, Gospod, ki se je
sklonil, da bi učencem umil noge in ki se na križu daruje zato, da bi človeštvo pritegnil
v Božjo ljubezen.
»Vera nam pripoveduje, da je Bog dal svojega Sina za voljo
nas in nam daje zmagovito gotovost, da je to zares resnica: Bog je ljubezen! … Vera,
ki vidi Božjo ljubezen, razodeto na prebodenem Jezusovem srcu na križu, zbuja željo
po ljubljenosti. Ljubezen je luč – in na koncu, edina luč, ki lahko vedno osvetljuje
zatemnjeni svet in nam daje pogum, ki ga potrebujemo za življenje in poslanstvo« (prav
tam, 39). Vse to nam pomaga razumeti, da je glavno razločevalno znamenje kristjanov
točno »ljubezen, utemeljena in izoblikovana v veri« (prav tam, 7).
2. Dejavna
ljubezen kot življenje v veri Celotno krščansko življenje je odgovor na Božjo
ljubezen. Prvi odgovor je prav vera kot sprejemanje, napolnjeno z začudenjem in hvaležnostjo
nad Božjo pobudo brez primere, ki je pred nami in nas kliče k sebi. Pritrdilni odgovor
vere označuje začetek sijoče zgodbe o prijateljstvu z Gospodom, ki izpolnjuje in daje
poln pomen našemu celotnemu življenju. Vendar za Boga ni dovolj, da preprosto sprejemamo
njegovo zastonjsko ljubezen. Ne samo, da nas ljubi, ampak nas želi pritegniti k sebi,
nas preoblikovati na nedoumljiv način, da bi s svetim Pavlom lahko rekli: »Ne živim
več jaz, ampak v meni živi Kristus« (prim. Gal 2,20 a).
Ko pustimo prostor
Božji ljubezni, postanemo Njemu podobni ter soudeleženi pri tej Njegovi dejavni ljubezni.
Če se odpremo njegovi ljubezni, mu dovolimo, da živi v nas in nas spodbudi, da ljubimo
z Njim, v Njem in kot On. Samo potem naša vera postaja resnično »dejavna po ljubezni«
(Gal 5,6) in tako On začne prebivati v nas (prim. 1 Jn 4,12).
Vera je védenje
o resnici in zvestoba resnici (prim. 1 Tim 2,4); dejavna ljubezen je »hoja« v resnici
(prim. Ef 4,15). Skozi vero vstopamo v prijateljstvo z Gospodom, skozi ljubezen to
prijateljstvo živi in se vzdržuje (prim. Jn 15,14 sl). Zaradi vere lahko sprejmemo
zapoved našega Gospoda in Učitelja; ljubezen nas osrečuje, ko ga praktično izvajamo
(prim. Jn 13,13–17). V veri smo postali Božji otroci (prim. Jn 1,12 sl); ljubezen
nam omogoča, da v konkretnem življenju vztrajamo v našem Božjem sinovstvu, rojevajoč
sad Svetega Duha (prim. Gal 5,22). Vera nam omogoča, da prepoznamo darove, ki nam
jih je zaupal dobri in velikodušni Bog; ljubezen pa jim daje rodovitnost (prim. Mt
25,14–30).
3. Trajen, trden, neuničljiv medsebojen odnos med vero
in ljubeznijo Skličujoč se na povedano zgoraj, je jasno, da vere in ljubezni
nikoli ne moremo ločiti ali ju postaviti v nekakšno nasprotje. Ti dve teološki kreposti
sta globoko povezani, zato bi bilo zavajajoče, če bi ju postavili v nekakšno nasprotje
ali vzpostavljali dialektiko med njima. Po eni strani bi bilo tudi enostransko močno
poudariti prednost vere ter podcenjevati in skoraj prezirati konkretna dela ljubezni
ter jih skrčiti na neopredeljivo človekoljubnost. Po drugi strani bi bilo tudi nekoristno
preveč poudarjati prvenstvo ljubezni in delavnost, ki iz njega izhaja, podobno kot,
če bi dela ljubezni lahko prevzela prostor vere. Za zdravo duhovno življenje se je
potrebno izogibati fideizmu in moralnemu aktivizmu.
Krščansko življenje je
v nenehnem vzpenjanju na goro, da bi srečali Boga in bi se potem spuščali navzdol,
prenašajoč ljubezen in moč, prihajajočo iz njega, tako da bi našim bratom in sestram
služili z Božjo ljubeznijo. V Svetem pismu vidimo, kako sta gorečnost apostolov pri
oznanjevanju evangelija in prebujanje vere pri ljudeh tesno povezana z njihovo dobrodelno
skrbjo biti v službi ubogim. (prim. Apd 6,1–4). Kontemplacija in akcija v Cerkvi na
nek način simbolizirata evangeljski osebi Marije in Marte, ki morata sobivati in dopolnjevati
druga drugo (prim. Lk 10,38–42). Odnos z Bogom mora vedno imeti prednost in vsaka
resnična delitev dobrin v duhu evangelija mora biti ukoreninjena v veri. Včasih se
dejansko nagibamo k temu, da bi termin »ljubezen - karitas« zožili na solidarnost
ali preprosto človekoljubno pomoč. Kakor koli je pomembno spomniti, da je največje
poslanstvo ljubezni evangelizacija, ki je »služba Besedi«. Ni bolj dobrodejnih – in
zaradi tega tudi ne bolj dobrodelnih dejavnosti v odnosu do bližnjega, kot so hranjenje
z Božjo Besedo, delitev vesele novice evangelija in pričevanje o odnosu z Bogom: evangelizacija
predstavlja najvišjo in najbolj celostno podporo posameznika. Božji služabnik papež
Pavel VI. je v okrožnici z naslovom Delo za razvoj narodov (Populorum Progressio)
zapisal, da je Jezusovo oznanjevanje prvi in glavni sodelavec razvoja (prim. št. 16).
Temeljna živa in oznanjena resnica Božje ljubezni do nas, ki odpira naša življenja
za sprejem te ljubezni in omogoči celosten razvoj človeštva in vsakega posameznika
(prim. okrožnico papeža Benedikta XVI. z naslovom Ljubezen v resnici, 8).
Bistveno
je, da vse izvira iz Ljubezni in teži k Ljubezni. Božja zastonjska ljubezen je za
nas prepoznavna s pomočjo oznanjevanja evangelija. Če ga sprejmemo z vero, sprejmemo
prvi in nujno potreben stik z Bogom, ki nas usposobi, »da se zaljubimo v Ljubezen«
in potem v tej Ljubezni ostajamo, rastemo in jo veseli predajamo tudi drugim.
O
odnosu med vero in deli usmiljenja oziroma njihovi povezanosti nam morda najboljše
poročilo daje odlomek iz Pisma Efežanom: »Z milostjo ste namreč odrešeni po veri,
in to ni iz vas, ampak je Božji dar. Niste odrešeni iz del, da se ne bi kdo hvalil.
Njegova stvaritev smo, ustvarjeni v Kristusu Jezusu za dobra dela; zanje nas
je Bog vnaprej pripravil, da bi v njih živeli« (Ef 2,8–10). Tukaj lahko vidimo,
da celotna odrešilna pobuda prihaja od Boga, njegove milosti in njegovega odpuščanja,
ki smo ga prejeli v veri; vendar je ta pobuda daleč od omejevanja naše svobode in
odgovornosti, kar jo dejansko dela pristno in jo usmerja v dela ljubezni. Le-ta niso
prvenstveno rezultat človekovega napora, na katerega je posameznik ponosen, ampak
so rojena iz vere in nastajajo iz milosti, ki jo Bog daje v obilju. Vera brez dobrih
del je kot drevo brez sadu: kreposti vključujeta druga drugo. Postni čas nas s tradicionalnimi
običaji krščanskega življenja vabi, da nahranimo našo vero s pozornim in napetim poslušanjem
Božje besede in s prejemanjem zakramentov, istočasno pa, da napredujemo v usmiljenju
in ljubezni do Boga in bližnjega, nič manj pa tudi s pomočjo posebnih običajev posta,
pokore in delitve miloščine.
4. Prednost vere, prvenstvo dejavne ljubezni
Podobno kot kateri koli Božji dar, imata vera in ljubezen njun izvor v delovanju
enega in istega Svetega Duha (prim. 1 Kor 13), Duh znotraj nas vpije: »Aba, Oče« (Gal
4,6) in zato lahko rečemo: »Jezus je Gospod!« (1 Kor 12,3) in »Maranata!« (1 Kor 16,22;
Raz 22,20).
Vera kot dar in odgovor omogoča, da prepoznamo resnico učlovečene
in križane Kristusove ljubezni, ki je popolnoma poslušna Očetovi volji in ki se kaže
kot neskončno Božje usmiljenje do bližnjega; vera v srce in razum vceplja trdno prepričanje,
da je samo ta Ljubezen edina resničnost, ki je zmožna premagati greh in smrt. Vera
nas vabi, da pogledamo v prihodnost s krepostjo upanja v zaupljivem pričakovanju,
da bo zmaga Kristusove ljubezni dosegla svojo popolnost. Kar zadeva ljubezen nas le-ta
vodi v Božjo ljubezen, jasno izpričano v Kristusu in nas na oseben in bivanjski način
pridružuje popolnemu in brezpogojnemu Jezusovemu darovanju Očetu ter njegovim bratom
in sestram. S polnjenjem naših src z njegovo ljubeznijo, nas Sveti Duh usposablja,
da postajamo delivci Jezusove sinovske vdanosti Bogu in bratski vdanosti vsakemu človeku
(prim. Rim 5,5).
Odnos med tema dvema krepostma je podoben odnosu med dvema
temeljnima zakramentoma v Cerkvi: krstu in evharistiji. Krst (kot zakrament vere)
je sicer pred evharistijo (kot zakramentom ljubezni), vendar je naravnan nanjo, ki
predstavlja polnost kristjanove poti. Na podoben način je vera pred ljubeznijo, vendar
je vera pristna samo, če je ovenčana z ljubeznijo Vse se začne v ponižnem sprejemanju
vere (»védenje, da je posameznik ljubljen od Boga«), vendar mora priti do resnice
o ljubezni (»védenje, kako ljubiti Boga in bližnjega«), kar za vedno ostane kot izpolnitev
vseh kreposti (prim. 1 Kor 13,13).
Dragi bratje in sestre, v tem postnem času,
ko se pripravljamo na dogodka Križa in Vstajenja po katerem je Božja ljubezen odrešila
svet in osvetlila zgodovino, vam želim, da bi vi vsi lahko preživeli ta dragoceni
čas s ponovno oživljeno vero v Jezusa Kristusa in z njim vstopili v njegov krogotok
ljubezni do Očeta ter do vsakega brata in sestre, ki ga srečamo v naših življenjih.
S tem namenom dvigam svojo molitev Bogu, ko nad vsakega posameznika in vsako skupnost
kličem Gospodovega blagoslova.