Duhovne misli papeža Benedikta XVI. za praznik Jezusovega darovanja in dan posvečenega
življenja
Na praznik Jezusovega darovanja v templju obhajamo eno od skrivnosti iz Jezusovega
življenja povezano s predpisom iz Mojzesove postave, ki je staršem nalagal naj štirideset
dni po rojstvu prvorojenca gredo v jeruzalemski tempelj in darujejo Gospodu svojega
sina in hkrati, da se mati obredno očisti (prim. 2 Mz 13,1-2. 11-16; 3Mz 12,1-8).
Tudi Marija in Jožef sta opravila ta obred tako, da sta po postavi darovala dve grlici
ali dva goloba. Če beremo globje ta dogodek razumemo, da je pravzaprav Bog sam predstavil
svojega edinorojenega Sina ljudem z besedami starčka Simeona in prerokinje Ane. Simeon
je namreč Jezusa razglasil za »zveličanje« človeštva, kot »luč«
vsem ljudstvom, kot »znamenje« nasprotovanja, »da se razodenejo misli mnogih
src« (prim. Lk 2,29-35).
Na vzhodu so praznik poimenovali Hypapante,
praznik srečanja, saj Simeon in Ana, ki se v templju srečata z Jezusom ter v njem
prepoznata težko pričakovanega Mesija, predstavljata človeštvo, ki se v Cerkvi sreča
s svojim Gospodom. Pozneje, ko se je ta praznik razširil tudi na zahod, pa je v ospredje
prišel simbol luči in s tem procesija s svečkami. Od tu izjaja drugo ime za ta praznik:
Svečnica. To vidno znamenje želi nakazati, da Cerkev v veri sreča Njega, ki je »luč
ljudem«, ga z vero spejme in nato to »luč« z vso zavzetostjo ponese svetu.
Skladno
s tem liturgičnim praznikom je častitljivi Janez Pavel II. od leta 1997 želel, da
se na ta dan po vsej Cerkvi obhaja poseben dan posvečenega življenja, saj je darovanje
Božjega Sina model za vsakega moškega ali žensko, ki posveti svoje življenje Gospodu.
Ta dan ima trojen namen: najprej hvaliti Gospoda in se mu zahvaljevati za dar posvečenega
življenja, drugi namen je prebuditi poznavanje in spoštovanje tega načina življenja
pri vsem Božjem ljudstvu in tretji namen pa je, povabiti vse, ki so posvetili svoje
življenje zaradi evangelija, da bi obhajati čudovita dela, ki jih je v njih storil
Gospod. Ko se vam zahvaljujem redovniki, redovnice ter posvečene osebe, vam izražam
svojo bližino in priznanje za dobro, ki ga s svojim služenjem opravljate Božjemu ljudstvu.
Berilo
iz Pisma Hebrejcem pa zelo dobro poveže razloge za to pomenljivo in lepo sovpadanje
in nam ponuja namige za razmišljanje. To besedilo, uvede v osnovno temo pisma, ki
je Kristus kot veliki duhovnik. »Trdno se torej držimo veroizpovedi, ker
imamo veličastnega vélikega duhovnika, ki je šel skozi nebesa, Jezusa, Božjega
Sina« (Heb 4,14). Kristus je predstavljen kot edini Srednik. Je namreč pravi Bog
in pravi človek ter zato v resnici pripada tako božjemu kot človeškemu svetu.
V
resnici, ravno iz te in samo iz te vere, iz te veroizpovedi v Jezusa Kristusa, edinega
in dokončnega Srednika, ima posvečeno življenje v Cerkvi pravi smisel, življenje posvečeno
Bogu po Kristusu. Smisel ima samo, ker je On resnično srednik med Bogom in nami, drugače
bi šlo samo za neko obliko preusmeritve človeških teženj ali za beg. Če Kristus ne
bi bil resnično Bog in če ne bi bil istočasno v polnosti človek, ne bi bilo prave
osnove za krščansko življenje, še posebej pa ne bi bilo osnove za kakršno koli posvetitev.
Posvečeno
življenje namreč pričuje in izraža na še posebej močan način ravno to medsebojno iskanje
Boga in človeka ter medsebojno privlačno ljubezen. Posvečena oseba je namreč že za
to, ker je posvečena, kot 'most' k Bogu za vse tiste, ki jo srečujejo, kot
klic in napotitev. Vse to pa v moči sredništva Jezusa Kristusa, Posvečenega od Očeta.
Temelj je On! On, ki je z nami delil našo slabotnost, da bi mi bili lahko deležni
njegove božje narave.