Poslanica papeža Benedikta XVI. za 21. svetovni dan bolnikov
»Pojdi in ti delaj prav tako!« (Lk 10,37)
1. Dragi
bratje in sestre, 11. februarja 2013, na liturgični spomin Lurške Matere Božje, bomo
v Marijinem romarskem svetišču v Altöttingu v Nemčiji slovesno praznovali 21. svetovni
dan bolnikov. Ta dan za bolnike, zdravstveno osebje, verujoče in vse ljudi dobre volje
pomeni privilegiran čas za molitev, sodelovanje, darovanje trpečih za dobro Cerkve
in povabilo vsem prepoznati v različnih oblikah trpljenja bratov in sester obraz trpečega
Kristusa, ki je s trpljenjem, smrtjo in vstajenjem izvršil odrešenje človeštva (Janez
Pavel II., Pismo ob ustanovitvi svetovnega dneva bolnikov, 13. maj 1992, 3). Ob tej
priložnosti se čutim posebej blizu vam, dragi prijatelji, ki v zdravstvenih ustanovah
ali doma prenašate preizkušnje zaradi bolezni in trpljenja. Želim vam, da bi vas okrepile
tolažilne besede očetov drugega vatikanskega cerkvenega zbora (1962–1965): »Vedite,
da niste niti osamljeni niti ločeni niti zapuščeni niti nekoristni. Vas je
poklical Kristus, da ste njegova živa in prosojna podoba« (prim. Poslanico ubogim,
bolnim in trpečim).
2. Na duhovnem romanju, ki nas vodi iz Lurda, kraja upanja
in milosti, v Marijino romarsko svetišče v Altöttingu, bi vam v razmislek rad predlagal
zgled usmiljenega Samarijana (prim. Lk 10,25–37). Evangeljska prilika, ki jo pripoveduje
evangelist Luka, je del vrste prizorov in dogodkov, ki so vzeti iz vsakdanjega življenja
in s katerimi nam Jezus pomaga razumeti globine Božje ljubezni do vsakega človeka,
posebej do tistih, ki trpijo zaradi bolezni ali bolečin. S sklepnimi besedami iz prilike
o usmiljenem Samarijanu: »Pojdi in ti delaj prav tako« (Lk 10,37), Gospod tudi
pokaže odnos, ki naj bi ga imel vsak njegov učenec do drugih, posebej tistih v potrebi.
Iz neizmerne Božje ljubezni je potrebno skozi močan odnos z njim v molitvi črpati
moč za življenje iz dneva v dan s konkretno skrbjo – podobno kot usmiljeni Samarijan
– za tiste, ki trpijo telesno ali duševno oz. prosijo za pomoč. Vsekakor to ne velja
samo za pastoralno in zdravstveno osebje, ampak za vsakega, celo za bolne same, ki
lahko na svoj položaj gledajo tudi z vidika vere. »Človeka ne ozdravlja izogibanje
trpljenju, ne beg pred trpljenjem, marveč sposobnost trpljenje sprejeti in v njem
zoreti, v njem najti smisel po zedinjenju s Kristusom, ki je trpel z neskončno ljubeznijo«
(prim. okrožnico papeža Benedikta XVI. , 37).
3. Različni cerkveni očetje so
v usmiljenem Samarijanu videli Jezusa samega; v človeku, ki je padel med razbojnike
pa Adama, našo pravo človeškost, ranjeno in zmedeno zaradi greha (prim. Origen, Homilija
o Lukovem evangeliju XXXIV, 1–9; Sv. Ambrož, Komentar k Evangeliju po sv. Luku, 71–84;
Avguštin, Pridiga 171). Jezus je sin Boga, ki pokaže zvesto, večno in brezmejno Očetovo
ljubezen. Jezus pa je tudi tisti, ki se je kot Bog ponižal in z učlovečenjem prevzel
človeško naravo (prim. Flp 2,6–8), se približal človeškemu trpljenju celo do spusta
pred pekel, kot molimo v apostolski veroizpovedi, da bi človeštvu prinesel upanje
in svetlobo. Jezus se ni ljubosumno oklepal svoje enakosti z Bogom (prim. Flp 2,6),
ampak poln usmiljenja gleda na brezno človeškega trpljenja ter podarja olje tolažbe
in vino upanja.
4. Leto vere, ki ga obhajamo, je primerna priložnost
za okrepitev dobrodelnosti v naših cerkvenih skupnostih, saj vsak izmed nas lahko
postane usmiljeni Samarijan za tiste, ki so nam blizu. Tukaj bi rad spomnil na brezštevilne
osebnosti v zgodovini Cerkve, ki so pomagali bolnim, da bi dvignili človeški in duhovni
pomen njihovega trpljenja, danes pa so nam zgled in spodbuda pri služenju. Sv. Terezija
Deteta Jezusa in Presvetega Obličja (1873–1897) »izvedenka v znanosti ljubezni« (prim.
Apostolsko pismo papeža Janeza Pavla II. z naslovom Ob začetku novega tisočletja,
42) je »v globoki povezanosti z Jezusovim trpljenjem« izkusila bolezen, ki se je »po
velikem trpljenju končala s smrtjo« (prim. nagovor papeža Benedikta XVI. pri splošni
avdienci, 6. april 2011). Apostol bolnikov v Italiji ter ustanovitelj ustanov Tihi
delavci križa (Silenziosi Operai della Croce) in Center prostovoljcev
za pomoč trpečim (Centro Volontari della Sofferenza) častiti Luigi Novarese
(1914–1984), ki je v spominu mnogih še zelo živ, je kot duhovnik izkusil poseben pomen
molitve tako za bolne in trpeče, kot tudi molitve skupaj z njimi. Pogosto jih je tudi
spremljal v Marijina romarska svetišča, posebej k lurški votlini. Francoski pesnik
in pisatelj Raoul Follereau (1903–1977), ki ga je nagovorila sosedova ljubezen, je
posvetil svoje življenje skrbi za ljudi, okužene z gobavostjo in pripomogel k temu,
da med številnimi drugimi pobudami obeležujemo tudi svetovni dan gobavosti. Blažena
Terezija iz Kalkute (1910–1997) je svoj delovni dan vedno začela s srečanjem z Jezusom
v evharistiji in udeležbo pri maši, šele po tem je odšla na ceste, držeč v rokah rožni
venec, da bi našla in služila Gospodu v bolnih, posebej v tistih, »ki so nezaželeni,
neljubljeni in nepreskrbljeni«. Mistikinja s stigmami sv. Ana Schäffer (1882–1925)
iz Mindelstettna na Bavarskem je zmogla zgledno združevati svoje trpljenje s Kristusovim:
njena bolniška postelja je postala samostanska celica, njeno trpljenje pa misijonsko
poslanstvo. Okrepljena z dnevnim prejemanjem svetega obhajila je postala neutrudna
priprošnjica v molitvi in ogledalo Božje ljubezni za mnoge, ki so pri njej iskali
nasvet. V evangeliju blažena Devica Marija izstopa po tem, da trpečemu Jezusu sledi
do njegovega darovanja življenja na Golgoti. Ni izgubila upanja v Božjo zmago nad
zlom, bolečino in smrtjo. Ona ve, kako v isti objem vere in ljubezni sprejeti Božjega
Sina, ki je bil rojen v hlevu v Betlehemu in je umrl na križu. Marijino neomajno zaupanje
v Božjo moč je bilo prežarjeno s Kristusovim vstajenjem, ki daje upanje trpečim in
obnavlja gotovost Gospodove bližine in tolažbe.
5. Končno bi rad besedo tople
hvaležnosti in spodbude namenil cerkvenim in civilnim zdravstvenim ustanovam, škofijam
in krščanskim skupnostim, redovnim ustanovam, ki se posvečajo pastoralni skrbi za
bolne, zdravstvenemu osebju, zdravstvenim združenjem ter prostovoljcem. Moja želja
je, da bi vedno bolj spoznavali, da »Cerkev tudi danes živi temeljni vidik svojega
poslanstva v ljubečem in velikodušnem sprejemanju vsakega človeka, posebej pa tistih,
ki so šibki in bolni« (prim. Apostolsko spodbudo papeža Janeza Pavla II. o krščanskih
laikih, 38).
21. svetovni dan bolnikov v priprošnjo izročam naši milostljivi
Gospe, ki jo častijo v romarskem svetišču v Altöttingu, da bi vedno spremljala tiste,
ki trpijo, v njihovem iskanju tolažbe in trdnega upanja. Naj tudi podpira vse, ki
so vključeni v poslanstvo sočutja, da bi mogli postati usmiljeni Samarijani bratom
in sestram, ki sta jih prizadela bolezen in trpljenje. Vsem z veseljem podeljujem
apostolski blagoslov.