P. Dariusz Kowalczyk: O čem govorimo, ko rečemo »Bog«?

VATIKAN (torek, 29. januar 2013, RV) - V letu vere nas spremlja cikel razmišljanj, ki jih pripravlja p. Dariusz Kowalczyk, predavatelj dogmatične teologije na Papeški univerzi Gregoriana. Ta pobuda je odgovor na vabilo papeža Benedikta XVI., naj beremo Katekizem katoliške Cerkve. Tokratno razmišljanje ima naslov Verujem v Boga.

»Verujem v Boga« je prva trditev vere. Kajti Bog je začetek in cilj vsega: je »prvi in poslednji« (Iz 44, 6). Katekizem poudarja, da celoten simbol vere »govori o Bogu. Če govori tudi o človeku in svetu, je to vedno v odnosu do Boga« (KKC 199). Vsi drugi členi vere so odvisni od prvega in so njegova pojasnitev.

Toda tukaj se pojavi problem, ki se tiče same besede »Bog«. Ko na primer izgovorimo besedo »drevo«, vemo o čem govorimo. Ko pa rečemo »Bog«, o kateri stvari, o čem govorimo? Filozof Buber je opazil, da je beseda »Bog« v človeškem jeziku najbolj polna. Nobena druga beseda ni bila tako onečaščena in razkosana kot ta. Pripeti se da, ko nekdo izpove: »Ne verujem v Boga«, ima navsezadnje prav, kajti »Bog«, ki ga ima ta v mislih res ne obstaja.

Katekizem govori o dveh božjih imenih, ki sta bili razodeti v Svetem pismu. Prvo ime Boga izvemo iz Stare zaveze. »Jaz sem, ki sem« (1Mz 3, 14), reče Bog Mojzesu. To ime je moč razumeti na bivanjski in tudi filozofski način. »'Jaz sem' pomeni zvestobo Boga, ki je vedno navzoč pri svojem ljudstvu, da bi ga reševal« (KKC 207). Ampak »Jaz sem« pomeni tudi, da Bog obstaja sam po sebi, od vekomaj in za vekomaj (prim. KKC 212).

V Novi zavezo spoznamo drugo ime Boga: »Bog je ljubezen« (1 Jn 4,8). To ne pomeni samo, da nas Bog ljubi, ampak – kakor beremo v Katekizmu – »je bit Boga samega ljubezen« (KKC 221).

Bog v vsem razodetju vseeno »ostaja neizrekljiva skrivnost« (KKC 230). Sveti Avguštin je to pošteno potrdil: »Ko bi ga ti doumel, bi to ne bil Bog.« Torej, če razmišljamo o vsem kar obstaja in ob tem doživljamo skrivnost stvarnosti, navsezadnje občutimo to, kar mi poimenujemo »Bog«.

Audio: