P. David Bresciani DJ: V moči Božjega spomina je tudi naš spomin odrešen strahu pred smrtjo

RIM (nedelja, 27. januar 2013, RV) – P. David Bresciani DJ je 8. januarja letos na papeški univerzi sv. Anzelma v Rimu obranil doktorsko tezo s področja dogmatične teologije in zakramentov z naslovom V oživljajočem spominu Boga pri pravoslavnem teologu Alexandru Schmemannu. P. Davida sem naprosil, da pride na Radio Vatikan ter za slovenske poslušalce predstavi tematiko, ki jo je v doktorski nalogi obravnaval.

P. David, dobrodošel na Radiu Vatikan in čestitke za uspešno opravljen doktorat.
P. Ivan hvala za povabilo in lep pozdrav vsem poslušalcem Radia Vatikan.

Pater Alexander Schmemann je bil ruski pravoslavni duhovnik in teolog. Vrsto let je bil dekan na pravoslavnem teološkem inštitutu Sv. Vladimirja v New Yorku. Odraščal je v Parizu, kjer se je družina Schmemann ustalila po oktobrski revoluciji, potem pa se je preselil v ZDA, kjer je živel in delal preostali del svojega življenja.

Med teologi je poznan predvsem zaradi pojmovanja liturgije kot glavnega vira teologije. Pri tem pa je potrebno poudariti, da gre za liturgijo v širokem smislu, ne zgolj za nek obred z določenimi predpisi, ampak za prostor in čas, v katerem Cerkev postaja res Cerkev, Kristusovo telo. V tem smislu Schmemann odločno zavrača pojmovanje krščanstva zgolj kot neko religijo v fenomenološkem smislu ter zavrača tudi razumevanje Cerkve zgolj kot neko svetno inštitucijo. Nasprotno, Cerkev razume predvsem kot zakrament prisotnosti Božjega kraljestva na zemlji.

Schmemann se dobro zaveda majhnosti Cerkve, njenih padcev in njene grešnosti, vendar prav zaradi tega tem bolj poudarja potrebo po jasni viziji in zavesti tega, kar Cerkev je: (in sicer) zakramentalna resničnost, ki nam omogoča zakramentalno razumevanje življenja in sveta. In ravno tu je izredno pomembna vloga spomina. Spomin je izrazito bogoslužni pojem, ki je ključen za naše razumevanje Cerkve, njene bogate preteklosti, njene vere in misli ter njenega napora pri oznanjevanju Božjega kraljestva v današnjem času. To daje spominu velik pomen in širok teološki spekter. Zato liturgičnega spomina ne smemo pojmovati v strogo tehničnem, obrednem smislu, ampak v moči njegove bogoslužne razsežnosti, na podlagi katere lahko razumemo globok pomen, ki ga liturgični spomin ima za življenje nas kristjanov v današnjem času.

Za Schmemanna je spomin dinamična in živa razsežnost človeka, vezana na življenje kot tako. V svojem osebnem dnevniku je (Schmemann) zapisal: »Preteklost je lahko v nas živa le, če v nas umre kot nekaj zgolj minulega. Smisel tega, da se preteklosti spominjamo in da oblikuje našo zavest, je v tem, da nam razodeva večno življenje; gre za epifanijo večnega življenja. Večnost »ni zanikanje časa, ampak njegovo poenotenje, njegova celovitost, njegova ponovna vzpostavitev«; večnost je večna prisotnost vseh stvari v njihovi celovitosti. Ne spominjamo se zato, da bi nekaj ohranjali, ampak zato, da večnemu življenju dovolimo, da postane naše življenje.

Spomin kot razsežnost, ki je lastna tako posamezni osebi kot tudi občestvu Cerkve, je pogoj za njuno integriteto, za njuno celovitost, v nasprotju z razdrobljenostjo. Spomin omogoča tisti teološki pristop, ki je manj konceptualen in bolj življenjski. Tako Cerkvi kot slehernemu krščenemu človeku pomaga, da se ne zateka v neko neobstoječo preteklost, ampak da živi sedanje življenje kot dar, ki je obenem upanje in poroštvo za bodočnost.

Ni slučaj, da je izraz »anamnesis« osrednji izraz krščanske vere, saj je v naši veri vse prežeto s spominom, ki premaga razdrobljenost časa. Spomin je izkušnja večnosti tu in zdaj.
Uživati Kristusovo telo in kri, prejemati sv. obhajilo pomeni postajati vse bolj del Kristusovega telesa - edinega telesa, ki je umrlo in tudi od mrtvih vstalo. Zato je Kristusova človeškost edina zveličana in odrešena človeškost. Biti Cerkev pomeni biti del Kristusove poveličane človeškosti. Bogoslužni spomin je torej zavest, da smo v Kristusu rešeni smrti. Kristus namreč ni prišel na svet, da bi premagal hudobne in rešil dobre; prišel je, da bi s svojo smrtjo premagal smrt. V tem se nam razodeva Božja ljubezen. Zato je Bog prvi, ki se nas spominja, in v moči Njegovega spomina je tudi naš spomin odrešen strahu pred smrtjo. Samo tako lahko v polnosti živimo novo življenje v Kristusu, ki smo ga prejeli pri sv. krstu.

Audio: