Duhovne misli papeža Benedikta XVI. za god sv. Frančiška Saleškega

»Dieu est le Dieu du coeur humain« [Bog je Bog s človeškim srcem] (Razprava o božji ljubezni, I, XV): v teh navidez preprostih besedah lahko dojamemo sledi duhovnosti velikega učitelja, o katerem bi vam rad danes spregovoril, sv. Frančiška Saleškega, škofa in cerkvenega učitelja.

Mir v božji ljubezni
Rodil se je leta 1567 v obmejni francoski pokrajini, bil je sin grajskega gospoda iz Boisyja, iz stare savojske plemiške družine. Živel je na prelomu med 16. in 17. stoletjem in je v sebi povzel najboljše od poučevanja in kulturnih dosežkov stoletja, ki se je končevalo, ter v sebi spravil dediščino humanizma z vzgibom k absolutnemu, ki je lastna mističnim tokovom. Njegova izobrazba je bila zelo dosledna; v Parizu je opravil višje šolanje in se posvetil tudi teologiji, na Univerzi v Padovi pa še pravu, kakor je želel njegov oče; študij je končal sijajno z diplomo in utroque iure, v kanonskem in civilnem pravu. V svoji sicer skladni mladosti, ko je v sebi premleval misli sv. Avguština in sv. Tomaža Akvinskega, je doživel globoko krizo, ki ga je napeljala, da se je začel spraševati o svojem večnem odrešenju in o božji vnaprejšnji odločitvi glede njega; tako je temeljna teološka vprašanja svojega časa trpeče doživljal kot duhovno dramo. Močno je molil, dvom pa ga je tako mučil, da nekaj tednov ni mogel skoraj nič jesti in spati. Ko je preizkušnja dosegla vrhunec, se je odpravil v dominikansko cerkev v Parizu, odprl svoje srce in takole molil: »Gospod, naj se zgodi karkoli, ti, ki vse držiš v svoji roki in čigar pota so pravičnost in resnica; karkoli si odločil glede mene …; ti, ki si vedno pravični sodnik in usmiljeni Oče, jaz te bom ljubil, Gospod […] O Gospod Jezus, ti boš vedno moje upanje in moje odrešenje v deželi živih« (I Proc. Canon., zv. I, čl. 4). Dvajsetletni Frančišek je našel mir v koreniti in osvobajajoči resničnosti božje ljubezni: ljubiti ga, ne da bi karkoli prosil za povračilo, in zaupati v božjo ljubezen; nič več se spraševati, kaj bo Bog naredil z mano: preprosto ga ljubim, neodvisno od tega, kaj mi da in česa ne. Tako je našel mir in vprašanje o vnaprejšnji določitvi – o katerem so razpravljali v tistem času – je bilo rešeno, ker ni več iskal, kaj vse bi lahko dobil od Boga, ampak ga je preprosto ljubil, se prepuščal njegovi dobroti. In to je bila skrivnost njegovega življenja, ki se je kasneje pokazala v njegovem poglavitnem delu, Razpravi o božji ljubezni.

V dobi močnega mističnega razcveta je Razprava o božji ljubezni prava in resnična summa in obenem presenetljivo književno delo. Opis potovanja k Bogu izhaja iz priznanja »naravnega nagiba« (prav tam I, 16), vpisanega v človekovo srce, čeprav je ta še grešnik, da nadvse ljubi Boga. Po vzorcu Svetega pisma sv. Frančišek Saleški govori o zedinjenju med Bogom in človekom, tako da razvije vrsto podob medosebnih odnosov. Njegov Bog je oče in gospodar, ženin in prijatelj, ima značilnosti matere in dojilje, je sonce, ki ga skrivnostno razodeva celo noč. Tak Bog vleče k sebi človeka z vrvicami ljubezni, to je z vezmi prave svobode: »Kajti ljubezen nima prisilnih delavcev niti sužnjev, ampak vse pritegne k poslušnosti s tako prijetno silo, da ni – če ni nič tako močnega kot ljubezen – nič tako ljubkega kakor njena sila« (prav tam I, 6). V razpravi našega svetnika najdemo globoko premišljevanje o človeški volji in opis njenega pritekanja, minevanja, umiranja, da bi živeli v popolni predanosti ne le božji volji (prim. prav tam IX, 13), ampak tudi temu, kar mu ugaja, njegovemu »bon plaisir« (prim. prav tam, IX, 1). Na vrhuncu zedinjenja z Bogom najdemo poleg vznesenosti kontemplativne ekstaze tudi pretok oprijemljive dobrote, ki je pozorna na vse potrebe drugih in jo on poimenuje »ekstaza življenja in del« (prav tam VII, 6).

Dragi bratje in sestre! V dobi, kakršna je naša, ki išče svobodo tudi z nasiljem in nemirom, nam ne sme izginiti izpred oči aktualnost tega velikega učitelja duhovnosti in miru, ki na vrhuncu presenetljivega in popolnega poučevanja o ljubezni učencem izroča »duha svobode«, resnične svobode. Sv. Frančišek Saleški je zgleden pričevalec krščanskega humanizma; s svojim domačnim slogom, s prilikami, ki imajo pogosto poetične poteze, opominja človeka, da globoko v sebi nosi vpisano domotožje po Bogu in da lahko najde resnično veselje in svoje najbolj popolno uresničenje samo v njem.

Audio: