P. Bouwen: Ekumenizem v Sveti deželi je živa realnost

JERUZALEM (torek, 22. januar 2013, RV) – Ekumenizem v Sveti deželi je živa realnost, ki pozna svoje vzpone in padce kot vse žive osebe in ustanove, je ob tednu molitve za edinost med kristjani zatrdil pater Frans Bouwen, strokovnjak za vzhodne Cerkve in dialog s krščanskimi cerkvami na Vzhodu, ki živi in deluje v Jeruzalemu. Po njegovih besedah je o ekumenizmu v Sveti deželi težko narediti neko sklepno poročilo. Treba je upoštevati, da so odnosi med cerkvami v Jeruzalemu trenutno zaznamovani z bratsko držo in spontanostjo, tako na ravni patriarhov in škofov kot vernikov. Različne inicijative, ki jih skupaj izvajajo duhovniki in laiki, dokazujejo, da ima ekumenizem dobre korenine. To je po Bouwenovem prepričanju zelo pomembno v soočanju s številnimi spremembami, ki se dogajajo na bližnjevzhodnem območju. Kristjani se tudi dobro zavedajo, da lahko samo skupaj delajo za svojo prihodnost v tej regiji, in zelo spodbudno je videti, da si v to prizadevanje vljučeni številni duhovniki in verniki laiki.

Pater Bouwen se dotakne tudi sinode o Bližnjem vzhodu, ki je leta 2010 potekala v Vatikanu. Pravi, da so se decembra lansko leto v Bejrutu sestali patriarhi in katoliški škofje Bližnjega vzhoda, da bi se poglobili v smernice sinode in jih postavili v prakso, v luči papeževe posinodalne apostolske spodbude. To je Benedikt XVI. izročil cerkvam na Bližnjem vzhodu med svojim obiskom Libanona septembra lansko leto. Bouwen dodaja, da je poleg odločitev na splošni ravni glede Bližnjega vzhoda, treba predvideti tudi njihov prenos na lokalno raven v posamezni državi, ki ima svoje posebnosti in se lahko tudi zelo razlikuje od drugih držav. Vsi škofje, duhovniki, posvečene osebe in laiki so povabljeni, da poglobijo ekumensko duhovnost, ki jo papež močno izpostavlja v apostolski spodbudi. Vabi tudi k vzgoji vernikov, da bi bili pričevalci občestva na vseh področjih svojega življenja. To občestvo pa ne pomeni neke zmešnjave. Pristno pričevanje namreč zahteva priznanje in spoštovanje drugega, določeno razpoložljivost za dialog v resnici, potrpežljivost kot razsežnost ljubezni, preprostost in ponižnost tistega, ki se pred Bogom in drugim prepozna kot grešnik, zmožnost odpuščanja, sprave in očiščenja spomina, tako na osebni ravni kot na ravni skupnosti, zatrjuje Bouwen.

Audio: