Benedikt XVI. med splošno avdienco: Če hočemo videti obličje Boga, moramo slediti
Kristusu
VATIKAN (sreda, 16. januar 2013, RV) – Če hočemo videti obličje Boga, moramo
slediti Kristusu. S temi besedami bi lahko povzeli današnjo katehezo papeža Benedikta
XVI., v središče katere je postavil »razodetje Božjega obličja«. Kot je dejal,
se globoka resnica vsega Božjega razodetja kaže v Kristusu, ki je obenem posrednik
in izpolnitev vsega razodetja.
Novost Nove zaveze: Bog razodene svoje
obličje v Jezusu V Stari zavezi beremo, kako Bog kljub izvirnemu grehu in prevzetnosti
človeka, ki želi stopiti na mesto svojega Stvarnika, ponovno ponudi svoje prijateljstvo,
predvsem preko zaveze z Abrahamom in ljudstva Izrael, ki ga izbere zaradi ljubezni.
Gre za izbiro, ki ostaja skrivnost in kaže na stil Boga, ki kliče nekatere – ne zato,
da bi druge izključil, ampak da bi postali most, ki vodi k njemu. V zgodovini izraelskega
ljudstva lahko vidimo stopnje dolge poti, na kateri se Bog daje spoznavati, se razodeva,
vstopi v zgodovino z besedami in dejanji. Pri tem se poslužuje posrednikov, kot so
Mojzes, preroki in sodniki, ki ljudstvu sporočajo njegovo voljo, poudarjajo potrebno
zvestobo zavezi in ohranjajo živo pričakovanje polne in dokončne uresničitve božanskih
obljub. In ravno o uresničitvi teh obljub smo premišljevali ob božiču, ko razodetje
Boga doseže svoj vrhunec in polnost, je zatrdil papež: »V Jezusu iz Nazareta, Bog
obišče svoje ljudstvo, obišče človeštvo na način, ki presega vsa pričakovanja: pošlje
svojega edinorojenega Sina, ki postane človek.« Jezus ne le, da pove nekaj
o Bogu, o Očetu, ampak nam razodene njegovo obličje. Na Filipovo prošnjo, da bi videl
Očeta, Jezus odgovori: »Kdor je videl mene, je videl Očeta« (Jn 14,9). Po papeževih
besedah je v tem Jezusovem odgovoru povzeta novost Nove zaveze, ki se je pojavila
v betlehemski votlini: »Boga lahko vidimo, razodel je svoje obličje, viden
je v Jezusu Kristusu.«
Stara zaveza: Bog ima obličje, a ga človek ne
more videti Benedikt XVI. je nadaljeval, da je iskanje Božjega obličja, želja,
da bi se ga videlo, močno prisotna v Stari zavezi. Hebrejska beseda pānîm,
ki pomeni obličje, se pojavi štiristokrat, od tega se stokrat nanaša na Boga. Pa vendar
judovska religija prepoveduje upodabljanje Boga. Kaj torej pomeni za pobožnega Izraelca
iskanje Božjega obličja kljub zavedanju, da ne ne more obstajati nobena njegova upodobitev?
Vprašanje je po papeževih besedah pomembno: po eni strani pomeni, da se Boga ne more
zvesti na nek predmet, na neko podobo, ki jo lahko vzamemo v roke, in prav tako se
ne more ničesar postaviti na mesto Boga; po drugi strani pa gre za pritrditev, da
Bog ima obličje, da je nek »Ti«, ki lahko vstopi v odnos, ki ni zaprt v nebesih in
zviška gleda na človeštvo. »Bog je zagotovo nad vsako stvarjo, a se obrača tudi
k nam, nas posluša, nas vidi, nam govori, krepi zavezo in je zmožen ljubiti. Zgodovina
odrešenja je zgodovina odnosa Boga s človeštvom, ki se postopno razodeva človeku,
ki daje spoznavati svoje obličje,« so bile papeževe besede. Zatrdil je tudi, da
je sijaj božjega obličja vir življenja, omogoča nam videti realnost; luč njegovega
obličja je vodilo življenja. Benedikt XVI. je pri tem spomnil na Mojzesa, ki je imel
tesen odnos z Bogom in je z njim lahko govoril, pa vendar mu je Gospod rekel: »Mojega
obličja ne moreš videti; kajti noben človek me ne more videti in ostati živ«
(2 Mz 33,20). Po eni strani torej obstaja pogovor iz obličja v obličje kot med
prijatelji, po drugi pa je nemogoče v tem življenju videti obličje Boga, ki ostaja
skrito.
Učlovečenje – nov način Božje navzočnosti med ljudmi Nekaj
popolnova novega pa se zgodi z učlovečenjem, je nadaljeval sveti oče. Iskanje Božjega
obličja doživi preobrat, tokrat ga lahko vidimo: to je obličje Jezusa, Božjega Sina,
ki je postal človek. V njem se izpolni pot razodetja Boga, ki se je začela s klicem
Abrahama. On je polnost tega razodetja, ker je Božji Sin; v njem razodetje in tisti,
ki se razodene, sovpadata. »Jezus nam pokaže obličje Boga in nam da spoznati ime
Boga.« Pri zadnji večerji Jezus pravi: »Razodel sem tvoje ime ljudem« (Jn
17,6). Izraz ime Boga pomeni Bog kot tisti, ki je navzoč med ljudmi, je pojasnil papež.
Jezus predstavlja nov način Božje navzočnosti, kajti tisti, ki vidi njega, vidi Očeta.
Krščanstvo je religija Božje besede, kot je trdil sv. Bernard. Vendar ne zapisane
in neme besede, ampak učlovečene in žive Besede. Patristično izročilo to stvarnost
izrazi s posebnim obrazcem: Jezus je Verbum abbreviatum – okrajšana in osnovna
Beseda Očeta, ki nam je vse povedal o sebi.
Videti Božje obličje v sočloveku Papež
je še izpostavil, da je želja po tem, da bi videli Boga, v vsakem človeku. Ta želja
pa se uresniči tako, da sledimo Kristusu, ne samo ko to potrebujemo, ko najdemo trenutek
časa med tisočimi vsakdanjimi obveznostmi. Celotno življenje mora biti usmerjeno v
srečanje z njim, v ljubezen do njega. Osrednje mesto pa mora imeti tudi ljubezen do
bližnjega, tista ljubezen, ki nam v luči Križanega dá spoznati Kristusovo obličje
v ubogem, slabotnem, trpečem. To je mogoče samo, če nam je resnično Jezusovo obličje
postalo domače v poslušanju njegove Besede, v notranjem pogovoru in predvsem v skrivnosti
evharistije. »Za nas je evharistija velika šola, v kateri se učimo videti Božje
obličje in vstopamo v tesen odnos z njim. Obenem se učimo obračati svoj
pogled proti končnemu trenutku zgodovine, ko nas bo nasitil z lučjo svojega obličja.
Na zemlji hodimo proti tej polnosti, v pričakovanju uresničitve Božjega kraljestva,«
je sklenil katehezo Benedikt XVI.