Teden molitve za edinost med kristjani: Kaj Bog hoče od nas?
ŠPANIJA (torek, 15. januar 2013, RV) – Teden molitve za edinost med kristjani,
ki bo potekal od 18. do 25. januarja (v Jeruzalemu od 20. do 27. januarja), bo letos
posvečen temi: »Kaj Bog hoče od nas?« (prim. Mih 6,8). Ekumenski svet Cerkva
in Papeški svet za pospeševanje edinosti med kristjani sta pripravo besedil za premišljevanje
tokrat zaupala kristjanom v Indiji. Ti so si za vodilo izbrali vprašanje diskriminacije
dalitov, skupine ljudi, ki so zunaj kastnega sistema, in sicer v kontekstu indijske
družbe, pa tudi znotraj krščanskih skupnosti. Ločevanje med kristjani v Indiji je
namreč močno pogojeno s kastnim sistemom. Le-ta je eden od poglavitnih družbenih pojavov,
ki za edinost tamkajšnje Cerkve predstavlja težak izziv. Kot sporno vprašanje, ki
povzroča ločevanje znotraj Cerkve, pa je kastni sistem posledično tudi problem nauka.
V tem kontekstu letošnji teden molitve za edinost med kristjani torej vabi, da bi
se zaustavili ob svetopisemskem odlomku iz knjige preroka Miheja in še posebej ob
citatu: »Kaj Bog hoče od nas?«.
Teden molitve za edinost med
kristjani pa so s pastoralnim pismom že pospremili tudi škofje v Španiji. Njihovo
pismo v prvi vrsti izraža bližino in molitveno podporo vsem kristjanom po svetu, ki
trpijo zaradi diskriminacije in preganjanja. Španski škofje se posebej spominjajo
žalostnih nasilnih dejanj nad krščanskimi skupnostmi v Pakistanu, Nigeriji, Egiptu
in Sudanu. Vse »ljudi dobre volje« naprošajo, naj molijo, da bi se prenehalo
nasilje, ki je v nasprotju z dostojanstvom človeške osebe, ustvarjene po podobi in
podobnosti Boga, pa tudi z versko svobodo, ki je človekova temeljna pravica.
Pismo
v nadaljevanju spominja na besedila za premišljevanje med letošnjim tednom molitve
za edinost med kristjani, ki so jih, kot že rečeno, pripravili kristjani v Indiji.
V kontekstu razmer v indijski družbi je bistvenega pomena, zatrjujejo španski škofje,
ne le »vidna edinost« kristjanov, ampak tudi »solidarnost s trpljenjem mnogih
bratov po veri in njihovim hrepenenjem po svobodi in pravičnosti«. V luči izkušnje
Cerkve in krščanskih skupnosti v Indiji lahko jasneje razumemo, kako prizadevanje
za vidno edinost ne more biti ločeno od prizadevanja za pravičnost in premagovanja
ran iz preteklosti. Škofje zato poudarjajo tudi pomen duhovnega ekumenizma, ki se
rojeva »iz vztrajne molitve in spreobrnjenja«. Obenem pa opozarjajo še na »diakonski
ekumenizem«, ki se razvija na področju vzgoje in dobrodelnosti ter je povezan
z resnico o človeškem bitju, pravičnostjo, mirom in družino.