Razmišljanje ob KKC: Na gotovosti vere lahko zgradimo naše življenje

VATIKAN (torek, 15. januar 2013, RV) – Vsak torek nas spremlja cikel razmišljanj, ki jih pripravlja p. Dariusz Kowalczyk, predavatelj dogmatične teologije na Papeški univerzi Gregoriana. Ta pobuda je odgovor na vabilo papeža Benedikta XVI., naj v letu vere beremo Katekizem katoliške Cerkve. Današnje razmišljanje p. Kowalczyka je posvečeno značilnostim vere:

Krščanska vera je svoboden odgovor človeka Bogu, ki se je razodel v Jezusu. Vendar pa je ta odgovor nemogoč brez milosti. Zato katekizem zatrjuje: »Vera je božji dar, nadnaravna krepost, ki jo vlije Bog.« Istočasno pa poudarja, da milost ne nasprotuje ne svobodi ne razumu človeka. Božja milost nas ne omejuje. Nasprotno, odpira nam nove priložnosti. Z drugimi besedami, živ odnos z Bogom nas dela bolj človeške, svobodnejše in odgovornejše.

Kaj je torej odločilni nagib, da verujemo? Verske resnice sprejmemo, ker se nam zdijo verjetne, dobre in lepe. Sprejmemo jih, kot so nam jih posredovali naši starši ali druge za nas pomembne osebe. Toda končno pa – kot beremo v katekizmu – verujemo »zaradi avtoritete samega Boga, ki se ne more motiti in ne nas varati«.

Katekizem nam v nadaljevanju pravi, da veri »pripada gotovost, večja gotovost kakor pa vsakemu človeškemu spoznanju«. Ta trditev nas lahko osupne. A ne gre za gotovost matematičnega tipa, kot na primer trditev, da je dva plus dva štiri. Gotovost vere je eksistencialnega značaja in prav zaradi tega lahko na njej zgradimo naše življenje. Bog me ljubi, Kristus me bo rešil v vsaki situaciji – to so gotovosti vere.

Druga značilnost vere pa je trud, da bi razumeli. Božja milost odpira oči razuma za vedno globlje razumevanje stvari, ki so bile razodete v Jezusu. Katekizem tako spominja na besede sv. Avguština: »Verujem, da bi umeval, in umevam, da bi bolje veroval.« Sprejmimo te besede kot povabilo k bolj poglobljenemu branju katekizma.

Audio: