Polna romarska svetišča in prazne župnijske cerkve

VATIKAN (četrtek, 10. januar 2013, RV) – Več vernikov srečamo v romarskih svetiščih kot pa v cerkvah. Ta podatek izhaja iz raziskav, ki istočasno kažejo, da narašča število oseb, ki obiskujejo svetišča, in pa, da je sodelovanje v župnijskem življenju vse manjše.

Teolog Piero Coda, ki vodi univerzitetni inštitut Sophia v Loppianu, opozarja, da gre za pojav, ki nosi v sebi pomenljivo sporočilo. Krščanska skupnost ga mora razumeti in nanj odgovoriti. Številčnejša romanja k svetiščem, krajem tišine in zbranosti, so nedvomno pozitiven vidik. Izražajo prebujenje močnih verskih potreb in globokega duhovnega čuta. Rast te notranje potrebe je del vertikalne razsežnosti bivanja. Msgr. Coda spominja na besede sv. Avguština, da je človekovo srce ustvarjeno za Boga in zato išče stik z njim. Doživeti želi ponovno srečanje z Bogom. To pa je tudi vprašanje, ki je v temelju omenjenega pojava.

Vendar pa krščanstvo pri tem ne bi smelo izgubiti skupnostne razsežnosti. Kvas evangelija naj bi prekvasil tudi družbo. Krščanska skupnost mora torej povezovati vertikalno razsežnost srečanja z Bogom s sposobnostjo vnašati kvas tega srečanja v svoje okolje. Kot pravi Piero Coda gre za izziv, pred katerim stojijo vse župnijske in škofijske skupnosti. Le-te morajo ponovno postati to, kar so v svojem temelju. V krščanski veri namreč obstaja dejstvo o Božji navzočnosti, ki se daje izkusiti znotraj izkušnje občestva. Ta skupnostna razsežnost je torej temeljna. Njene korenine so v globokem odnosu s transcendentnim in absolutnim občestvom, ki je življenje Trojice: Očeta, Sina in Svetega Duha. Krščanska skupnost je zakrament oziroma znamenje, orodje združenosti z Bogom in edinosti med celotnim človeškim rodom. Msgr. Coda je prepričan, da je potrebno ponovno odkriti to globoko resnico in predvsem, da jo je potrebno izkusiti. Konkreten izziv za kristjane je tako naučiti se razširjati Kristusovo navzočnost in jo utelešati v kompleksnem ter pogosto nasprotujočem si družbenem tkivu našega sveta.

O pojavu širjenja romanj in vse redkejšem obiskovanju župnijskih cerkva je spregovoril tudi strokovnjak za zgodovino krščanstva Mario Arturo Iannaccone. Dejstvo, da so svetišča polna, po njegovem mnenju ni pojav zadnjih let. Gre za navado vernikov, ki je bila v 20. stoletju neprestano prisotna. Romarsko središče ima namreč značilnost, ki opozarja na bistveno – na tišino, na molitev, na osebni odnos z Bogom. Na teh krajih je sporazumevanje med duhovnikom in vernikom preprostejše.

Drugače pa je v župnijskih cerkvah oz. na krajih, kamor verniki zahajajo običajno. Tam je sporazumevanje pogosteje, čeprav seveda ne vedno, težje. Prihaja do razhajanj med posredovanjem cerkvenega nauka in samim ljudstvom. Kot pravi Iannaccone je tako, ker primanjkuje jasnosti in preprostosti. Po njegovem prepričanju bi moral biti izziv torej le-to prenesti iz svetišč tudi v običajne cerkve. Narobe je govoriti o Cerkvi zgolj kot o instituciji. Njen del so Božje ljudstvo, laiki, številne majhne cerkve po vaseh in mestih. Ni pomembno torej le veliko svetišče, kjer se je Božja veličina razodela s čudežem ali na kak drug način. Iannaccone pravi, da je prav tako pomembna Cerkev, v kateri ni velikih dogodkov. To je vsakdanja Cerkev, posamezni duhovniki in skupine, ki se posvečajo dobrodelnosti.

Audio: