Papež Benedikt XVI. o resničnem Jezusovem izvoru: Če se odpremo Božjemu delovanju, se vse spremeni

VATIKAN (sreda, 2. januar 2013, RV) – V središču današnje kateheze med splošno avdienco papeža Benedikta XVI. je bilo vprašanje o Jezusovem izvoru. Božična luč, ki razsvetljuje temo našega sveta in naših src, ter prinaša upanje in radost, izhaja iz betlehemske votline. A ko se zazremo v sveto družino, se nam porodi še globlje vprašanje, kot je dejal papež. Kako lahko ta majhen in slaboten Otrok prinese na svet tako radikalno novost, da spremeni potek zgodovine? Ali ni v njegovem izvoru nekaj skrivnostnega, kar gre onstran betlehemske votline?

Vprašanje o Jezusovem izvoru se ponavlja vedno znova. Zastavi ga tudi Poncij Pilat, ko Jezusa vpraša: »Od kod si ti?« (Jn 19,9) Seveda vemo, da prihaja iz Nazareta, da je bil rojen v Betlehemu. Vendar pa je tudi njegov resničen izvor v evangelijih jasen: »Njegov resničen izvor je Oče; On v celoti izhaja iz Njega, toda na drugačen način kot katerikoli prerok ali Božji odposlanec, ki so prišli pred njim.« O tem lahko beremo že v evangelijih o Jezusovem otroštvu. V prizoru oznanjenja nadangel Gabrijel izreče besede: »Sveti Duh bo prišel nadte in moč Najvišjega te bo obsenčila, zato se bo tudi Sveto, ki bo rojeno, imenovalo Božji Sin.« (Lk 1,35) Te besede ponovimo vsakokrat, ko molimo veroizpoved: »In se je utelesil po Svetem Duhu iz Marije Device.« Benedikt XVI. je spomnil, da prav ob teh besedah pokleknemo, saj se tančica, ki zakriva Boga, razkrije, in mogoče se je dotakniti njegove nedoumljive in nedostopne skrivnosti, ko Bog postane Emanuel: »Bog z nami«. Nekaj podobnega lahko doživimo, ko poslušamo maše velikih skladateljev sakralne glasbe. Prav ob teh besedah se na nek način zaustavijo, kot da bi z univerzalnim jezikom glasbe želele izraziti tisto, česar besede ne zmorejo: skrivnost Boga, ki se utelesi, ki postane človek.

Sveti oče je nadaljeval, da če smo ob besedah »in se je utelesil po Svetem Duhu iz Marije Device« pozorni, lahko zaznamo, da vključujejo štiri delujoče subjekte. Izrecno sta omenjena Sveti Duh in Marija. Predpostavljamo lahko tudi Njega, ki je Sin. V veroizpovedi je Jezus omenjen z različnimi imeni: Gospod, Kristus, edinorojeni Sin Božji, Bog od Boga, Luč od Luči, pravi Bog od pravega Boga, enega bistva z Očetom. Vidimo torej, da nas On usmerja k neki drugi osebi, k Očetu. Prvi subjekt v tem stavku veroizpovedi je torej Oče, ki je s Sinom in Svetim Duhom edini Bog.

Vendar pa, kot je poudaril papež, ta stavek ne zadeva bitja Boga, temveč nam govori o dejanju, katerega del so tri Božje osebe in ki se uresniči »iz Marije Device«. Brez nje Bog ne bi mogel vstopiti v zgodovino človeštva. Ne bi se zgodilo tisto, kar je središčno v naši veroizpovedi, to je, da je Bog »Bog z nami«. Marija je tako del naše vere v Boga, ki deluje in vstopa v našo zgodovino. Vso svojo osebo je dala na razpolago in sprejela, da postane prebivališče Boga.

Včasih na poti našega verskega življenja lahko zaznamo svoje uboštvo in neprimernost, ko naj bi svetu ponudili pričevanje. Toda Bog je izbral prav neko preprosto žensko, v neki neznani vasi, v eni izmed najbolj oddaljenih provinc velikega rimskega imperija, tako je spomnil papež Benedikt XVI.: »Vedno, tudi sredi najtežavnejših ovir, s katerimi se moramo soočiti, moramo imeti zaupanje v Boga, obnavljati vero v njegovo navzočnost in delovanje v naši zgodovini, prav tako pa tudi v Marijino. Bogu ni nič nemogoče!« Z Njim je pot našega življenja vse bolj zanesljiva in naše bivanje vse bolj odprto za prihodnost neomajnega upanja.

Kar se preko delovanja Svetega Duha zgodi v Mariji, je kot »novo stvarjenje«. Bog, ki je iz nič poklical bitje, je z učlovečenjem človeštvu podaril nov začetek. Cerkveni očetje o Kristusu večkrat govorijo kot o novem Adamu in na ta način poudarijo novo stvarjenje, ki se začne z rojstvom Božjega Sina iz Device Marije. To nam daje misliti, da vera tudi v nas lahko pripelje do tako močne novosti, ki povzroči drugo rojstvo. Papež je ob tem spomnil, da je na začetku krščanske poti krst, v katerem se ponovno rodimo kot Božji otroci. V njem postanemo soudeleženi v sinovskem odnosu Jezusa z Očetom. Pri tem pa je pomembno, da krst prejmemo, kajti nihče ni zmožen sam od sebe postati Božji otrok: »To je dar, ki se ga prejme zastonjsko.«

»Le če se odpremo Božjemu delovanju, tako kot Marija, le če izročimo svoje življenje Gospodu kot prijatelju, ki mu popolnoma zaupamo, se vse spremeni. Naše življenje pridobi nov smisel in nov obraz: obraz otrok Očeta, ki nas ljubi in nas nikoli ne zapusti.« Sveti oče je razmišljanje nato povzel z jasnim odgovorom na vprašanje o resničnem Jezusovem izvoru: On je edinorojeni Sin Očeta, ki izhaja iz Boga. V božičnem času se torej srečujemo z veliko in pretresljivo skrivnostjo: Božji Sin se je utelesil po Svetem Duhu iz Marije Device. Četudi se pogosto počutimo slabotne, uboge in nesposobne pred ovirami in zlom sveta, to oznanilo prinaša s seboj upanje in radost, saj nam podarja gotovost, da Božja moč deluje vedno in ustvarja čudovite stvari prav v naši slabotnosti.

Audio: