V Mirni praznovanje 70. obletnice smrti bl. Alojzija Grozdeta

MIRNA (torek, 1. januar 2013, RV) – V župnijski cerkvi na Mirni je bila danes, 1. januarja, natanko ob 70. obletnici smrti bl. Alojzija Grozdeta sveta maša, ki jo je daroval stiški opat Janez Novak. Po maši je bila na kraju mučeništva pri Grozdetovem križu v gozdu pod gradom molitev. Stiški opat je med homilijo dejal: »Obhajamo spomin na 70 -to obletnico mučeništva blaženega Alojzija Grozdeta. Pred 70 -imi leti, približno v tem času kot smo danes zbrani pri sv. maši, je bil dijak Alojzij Grozde pri daritvi sv. maše v stiški baziliki. Na pobudo ljubljanskega škofa Gregorija Rožmana je opravljal pobožnosti prvega petka in v Stični je našel priložnost za spoved in obhajilo. Ljubljanski škof Gregorij Rožman je sredi vojne vihre pozval slovenski narod, naj se posveti Božjemu Srcu Jezusovemu in naj zadoščuje Marijinemu Brezmadežnemu Srcu. Blaženi Alojzij Grozde se je ogrel in navdušil za te pobožnosti. Goreče je opravljal pobožnosti prvega petka in prve sobote in za to navduševal še druge, zlasti fante iz Marijine kongregacije.«

Stiški opat je nadalje orisal Grozdetovo 'pripravo' na mučeništvo. Dejal je: »Ko so ga partizani ob prihodu na Mirno prijeli, so pri njem našli več podobic v čast Brezmadežnemu Srcu Marijinemu, ki so bile takrat na voljo za opravljanje devetdnevnice v čast Fatimske Gospe. Doma je želel širiti pobožnost prvih sobot, kot je povedal svojemu sošolcu na Strugah. Zasliševalci so te podobice smatrali za sovražno propagando, kar dodatno potrjuje, da je pretrpel smrt zaradi vere. V Stični je torej prejel sv. obhajilo, Sonce mojega življenja, kakor je poimenoval evharistijo, ni pa vedel, da ga je to Sonce zadnjikrat pobožalo z milostnimi žarki. Ni vedel, da je bilo to sv. obhajilo zadnje v njegovem zemeljskem življenju, da je bila to njegova popotnica za večnost. Morda je to slutil, saj je slutnjo o smrti večkrat izrazil pred prijatelji.«

Homilijo je opat Janez Novak zakjučil z besedami: »Spoštovane sestre in bratje, od prvih krščanskih stoletij dalje je v Cerkvi veljalo prepričanje, da je kri mučencev seme novih kristjanov. Danes prosimo vsemogočnega Očeta v nebesih, da bi kri mučenca Alojzija Grozdeta, ki je napojila zemljo vaše župnije, bila seme novih, prenovljenih kristjanov, kristjanov, ki se bodo trudili živeti po Božji volji. Alojzijeva mučeniška kri pa naj izprosi blagoslova za novo evangelizacijo v Cerkvi na Slovenskem. Amen.«

Audio:

Homilija stiškega opata Janeza Novaka ob obhajanju spomina na 70- to letnico mučeništva blaženega Alojzija Grozdeta.

»Če je Božja volja«

Spoštovani g. župnik Robert Hladnik, spoštovani gg. duhovniki, spoštovani sorodniki blaženega Alojzija Grozdeta, dragi bratje in sestre v Kristusu.

Obhajamo spomin na 70 -to obletnico mučeništva blaženega Alojzija Grozdeta. Pred 70 -imi leti, približno v tem času kot smo danes zbrani pri sv. maši, je bil dijak Alojzij Grozde pri daritvi sv. maše v stiški baziliki. Na pobudo ljubljanskega škofa Gregorija Rožmana je opravljal pobožnosti prvega petka in v Stični je našel priložnost za spoved in obhajilo. Ljubljanski škof Gregorij Rožman je sredi vojne vihre pozval slovenski narod, naj se posveti Božjemu Srcu Jezusovemu in naj zadoščuje Marijinemu Brezmadežnemu Srcu. Blaženi Alojzij Grozde se je ogrel in navdušil za te pobožnosti. Goreče je opravljal pobožnosti prvega petka in prve sobote in za to navduševal še druge, zlasti fante iz Marijine kongregacije. Ko so ga partizani ob prihodu na Mirno prijeli, so pri njem našli več podobic v čast Brezmadežnemu Srcu Marijinemu, ki so bile takrat na voljo za opravljanje devetdnevnice v čast Fatimske Gospe. Doma je želel širiti pobožnost prvih sobot, kot je povedal svojemu sošolcu na Strugah. Zasliševalci so te podobice smatrali za sovražno propagando, kar dodatno potrjuje, da je pretrpel smrt zaradi vere. V Stični je torej prejel sv. obhajilo, Sonce mojega življenja, kakor je poimenoval evharistijo, ni pa vedel, da ga je to Sonce zadnjikrat pobožalo z milostnimi žarki. Ni vedel, da je bilo to sv. obhajilo zadnje v njegovem zemeljskem življenju, da je bila to njegova popotnica za večnost. Morda je to slutil, saj je slutnjo o smrti večkrat izrazil pred prijatelji. Lojzetov sošolec pričuje, kako je ob grobu svojega vrstnika Jaroslava Kiklja, ki so ga poleg Mravljeta in drugih umorili leta 1942, zavzdihnil njemu - svojemu sošolcu: »Kaj misliš da naju čaka kaj drugega? . . .Morda že letos!« ob drugi priliki pa je izjavil: »Bojim se, da pri mučenju ne bom vztrajal. Molim za vztrajnost« Je pri sv. maši v Stični molil za takšno vztrajnost? Morda. Vendar so njegove misli in njegove tihe prošnje pri zadnjem sv. obhajilu z Alojzijem odšle v večnost, ker jih ni mogel nikomur več zaupati in nikamor več zapisati. Podobno so ostale skrivnostno zastrte druge podrobnosti iz zadnjih trenutkov mučenčevega življenja. Kako se je držal ob mučenju, kako je odgovarjal zasliševalcem? Toda kljub temu, da nam je še marsikaj prikrito, nam je razkrito tisto, kar je najpomembnejše. Alojzij je prestal mučenje in smrt in dosegel je palmo mučeništva. To nam je leta 2010 potrdila vesoljna Cerkev, ki je Alojzija Grozdeta razglasila za mučenca in ga postavila na oltar kot pričevalca vere. Zaradi povezanosti Stične in Mirne, povezanosti, ki jo je postavil mučenec Alojzij Grozde s svojim zadnjim dnevom zemeljskega življenja; torej Stične, kjer je v sv. obhajilu prejel milost in moč za pričevanje, in Mirne, kjer je z Božjo močjo dosegel zmago, sem Bogu hvaležen, da lahko ob 70 ti obletnici mučenčeve smrti vodim njemu v čast slovesno bogoslužje na Mirni. Tudi v Stični smo mu postavili oltar, ki ga krasi lepa slika Jožeta Bartolja. Ob Alojzijevem portretu je 19 belih zvončkov za 19 Lojzetovih pomladi in nekateri so okrvavljeni z mučenčevo krvjo. Oltar pa bogatijo relikvije blaženega mučenca.

Vsi, ki smo se iz različnih krajev zbrali k jubilejnemu bogoslužju, smo z Alojzijem Grozdetom na nek način povezani. Nekateri ste z njim celo v bližnjem ali daljnem sorodu. Morda se ga kdo od navzočih še spominja, čeprav so taki poznavalci vedno bolj redki, saj bi morali imeti blizu 90 let. Mnogi med vami ste o Alojziju Grozdetu slišali pripovedovati, večina pa smo se o mučencu seznanili po knjigah, ki sta jih napisala pokojni profesor Anton Strle in v zadnjem času ga. Milanka Dragar.

Ob poglabljanju v življenje bl. Alojzija Grozdeta, me je nagovorilo Lojzetovo iskanje Božje volje, njegovo prizadevanje, da bi živel po Božji volji in to spoznanje bi rad danes podelil z vami. V letu vere, ko si prizadevamo za novo evangelizacijo, mislim, da nam je ta Lojzetova krepost zelo potrebna in da nam je blaženi Alojzij lahko vzornik in priprošnjik.

Življenje po Božji volji je za vsakega kristjana najpomembnejše. V starem Kanizijevem katekizmu je bilo na prvem mestu vprašanje: »Čemu smo na svetu« s preprostim in razumljivim odgovorom: »Na svetu smo zato, da bi živeli po Božji volji in se zveličali.« V novem KKC je vprašanje o smislu človekovega bivanja drugače zastavljeno, v katekizmu za mlade, tako imenovanem YUCAT-u pa se prvo vprašanje glasi podobno, namreč: »Čemu smo na zemlji? z odgovorom: »Na zemlji smo, da bi Boga spoznali in ljubili, po njegovi volji delali dobro in nekoč prišli v nebesa.« Vemo, da sedanji pp. Benedikt XVI močno priporoča kristjanom, naj v letu vere beremo in premišljujemo KKC. Benediktu 16 je KKC zelo pri srcu, ker dobro ve, da se kristjan ob katekizmu najlažje in najbolj zanesljivo pouči o svoji veri. Danes je to še posebej pomembno, ker mnogi verniki slabo poznajo svojo vero, ker se tudi med vernimi širijo mnoge pol resnice o odrešenju in ker mnogi prikrojijo verske resnice svojim željam.

Zakaj je živeti po Božji volji najpomembnejša stvar za kristjana? Zato, ker je Božja volja, da bi se vsi ljudje zveličali, ker Bog hoče, da bi vsi ljudje, ki jih je ustvaril, prišli v nebesa, ker hoče da bi vsi dosegli večno srečo. Od tega pa res ni večjega in bolj pomembnega na tem svetu.

Splošno vzeto je živeti po Božji volji vsem sprejemljivo, ko pa življenje po Božji volji postavimo v konkretne vsakdanje trenutke, ni več tako preprosto. Na eni strani so Božje zahteve in zapovedi, na drugi strani pa človekove želje in slaba nagnjenja. Hitro nastopi negotovost, kaj je v danem trenutku božja volja in kaj ni. Kadar so pred nami odločitve, nas nagnjenja hitro vlečejo proč od Boga. Tudi naš mučenec ni bil vselej gotov, kaj Bog hoče in kaj pričakuje od njega. Glede duhovništva na primer je bil v nekem trenutku že prepričan in odločen, pa je pozneje spet dvomil, če ga Bog kliče na duhovniško pot. Da bi si bil v tem primeru in tudi vseh drugih vsakdanjih primerih bolj na jasnem, kako naj živi in ravna je prebiral knjigo Tomaža Kempčana, »Hoja za Kristusom« in prav to knjigo je imel pri sebi, ko so ga prijeli tukaj na Mirni.

Drugi, pasivni vidik izpolnjevanja Božje volje pa je v tem, da vdano sprejemamo dogodke in okoliščine, ki nam jih Bog pošilja. Jezus nam je sam dal najlepši zgled. Kako želi izpolnjevati Očetovo voljo je učencem povedal, ko je dejal: »Moja jed je, da izpolnim Očetovo voljo.« Kako sprejema Očetovo voljo pa je pokazal v vrtu Getsemani, ko je v trenutku groze prosil: »Oče, če je mogoče, naj gre ta kelih mimo mene.« Nato pa je ves vdan Očetu dostavil: »Vendar ne, kakor jaz hočem, ampak kakor ti.« Kako pomembno je izpolnjevati Božjo voljo je Jezus pokazal tudi tako, da je v edino molitev, ki jo je izročil učencem, torej v molitev Očenaš, vstavil prošnjo, zgodi se tvoja volja.

Naš mučenec Alojzij Grozde se je izpolnjevanja Božje volje naučil že doma pri svojem dedku Antonu. Ker je bila mama zaradi dela veliko odsotna, je bil stari oče Anton prvi, ki je bistrega dečka učil krščanskega nauka. On mu je tudi znova ponavljal; »če je Božja volja, se bo zgodilo.« Ko je spraševal, kdaj se bo kaj zgodilo in ali se bodo kdaj izpolnile njegove sanje in želje, je vedno dobil odgovor: »če je Božja volja, se bo zgodilo.« Lojzetu se je ta nauk globoko vtisnil v spomin. Eden njegovih sošolcev je izjavil: »Tolikokrat mi je ponavljal, če je Božja volja, če je Božja volja, da mi je že presedalo in sem se mu izmikal. Vendar za Alojzija Grozdeta takšna izjava ni bila fraza, ampak je vselej, kadar jo je izrekel, tako tudi mislil in bil o tem prepričan. Če pogledam na celotno Lojzetovo versko življenje in njegovo prizadevanje, da bi za vero, za Marijino kongregacijo in Katoliško akcijo pridobil čim več članov, si lahko predstavljam, da je tako razmišljal tudi takrat, ko so ga zasliševali. »Če je Božja volja, se bo zgodilo.« Nadalje mislim, da je popolnoma v skladu z njegovim ravnanjem in prepričanjem, da je v trenutku, ko je vedel, da je njegova zemeljska pot neizogibno končana, lahko z Jezusom vzkliknil nebeškemu Očetu. »Ne, kakor jaz hočem, ampak kakor ti.« ali s prvim mučencem sv. Štefanom, »Gospod sprejmi mojo dušo.«

Živeti po Božji volji in se zveličati, je tudi za nas najpomembnejše. Mučenec Alojzij Grozde naj nam bo zgled, kako naj se trudimo in naj bo hkrati priprošnjik, da bomo zmogli.

Spoštovane sestre in bratje, od prvih krščanskih stoletij dalje je v Cerkvi veljalo prepričanje, da je kri mučencev seme novih kristjanov. Danes prosimo vsemogočnega Očeta v nebesih, da bi kri mučenca Alojzija Grozdeta, ki je napojila zemljo vaše župnije, bila seme novih, prenovljenih kristjanov, kristjanov, ki se bodo trudili živeti po Božji volji. Alojzijeva mučeniška kri pa naj izprosi blagoslova za novo evangelizacijo v Cerkvi na Slovenskem. Amen.

Audio: