Duhovne misli papeža Benedikta XVI. za praznik Sv. nedolžnih otrok, mučencev
Po odhodu treh modrih, je vstopil ponovno v ospredje sv. Jožef, ki pa ni deloval po
lastni pobudi, ampak po ukazu, ki ga je zopet v sanjah prejel od Božjega angela. Naročenu
mu je bilo, naj takoj vstane, vzame dete in njegovo mater ter beži v Egipt. Tam naj
ostane, dokler mu ne bo sporočeno, kajti »Herod bo namreč iskal dete, da
bi ga pokončal« (Mt 2,13). Leta 7. pred Kristusom je Herod ubil dva svoja
sinova, ker je mislil, da ogrožata njegovo oblast. Leta 4. pred Kristusom pa je iz
istega namena odstranil sina Antipatra. Herod je namreč razmišljal samo z vidika oblasti.
Novica modrih o novem kralju ga je gotovo zelo vznemirila. Glede na njegov značaj
pa je jasno, da ga nič ne bo moglo ustaviti.
»Ko je Herod videl,
da so ga modri prevarali, se je zelo razjezil. V Betlehemu in v vsej njeni okolici
je dal pomoriti vse dečke, stare dve leti in manj« (Mt 2,16). Kratko pripoved
o poboju nedolžnih Matej ponovno zaključi s preroško besedo, tokrat vzeto iz knjige
preroka Jeremija: »Glas se je slišal v Rami, jok in bridko vzdihovanje.
Rahela je jokala za svojimi otroki in se ni hotela utolažiti, ker jih ni več«
(Mt 2,18; Jer 31,15). Pri preroku Jeremiju so te besede v okviru širše prerokbe, za
katero pa je značilno upanje in veselje. Prerok v njej s polnim zaupanjem naznanja
obnovitev Izraela: »On, ki je Izraela razkropil, ga bo znova zbral, varoval
ga bo kakor pastir svojo čredo. Kajti Gospod je rešil Jakoba, ga odkupil
iz rok močnejšega od njega« (Jer 31,10-11).
Pri Mateju najdemo
dve spremembi prerokovega besedila. V času preroka Jeremija naj bi bil Rahelin grob
na meji med področjem Benjamina in Efraima, torej bolj severno, na meji s Severnim
kraljestvom, kjer je bilo področje Rahelinih sinov. Še za časa stare zaveze pa so
kraj groba prestavili v Betlehem, kakor to tudi navaja Matej. Druga sprememba pa je
v tem, da pri evangelistu ni tolažeče prerokbe o vrnitvi. Ostaja samo jok in bridko
vzdihovanje. Mati ostaja nepotolažena. Tako je pri Mateju prerokova beseda, materin
jok brez tolažbe. Je krik k Bogu samemu, zahteva po tolažbi, ki je do sedaj ni bilo
in še čaka nanjo, torej krik na katerega lahko in dejansko more samo Bog sam odgovoriti.
Kajti edina prava tolažba, ki je več kot le besede, je vstajenje. Samo z vstajenjem
bo odpravljena krivica, na katero spominjajo grenke besede: »Ni jih več«. Tudi
v našem času so še vedno obstajajo kriki mater k Bogu, a nas istočasno pri tem Jezusovo
vstajenje utrjuje v upanju na resnično tolažbo.