Duhovne misli papeža Benedikta XVI. za praznik sv. Štefana
Dan po slovesnem prazniku Gospodovega rojstva obhajamo praznik sv. Štefana, diakona
in prvega mučenca Cerkve. Zgodovinar Evzebij iz Cezareje ga opredeljuje kot »popolnega
mučenca«. V Apostolskih delih je o njem zapisano, da je bil »poln milosti in
moči in je delal velike čudeže in znamenja med ljudmi« (Apd 6,8). Sveti Gregor
iz Nise o mučencu Štefanu pravi, da je bil »pošten človek in poln Svetega Duha:
z dobroto duha je hranil uboge, s svobodo besede in močjo Svetega Duha pa je zapiral
usta sovražnikom resnice«. »Človek molitve in oznanjevanja, Štefan, katerega
ime pomeni 'venec', je od Boga prejel dar mučeništva.« Apostolska dela pravijo
tudi, da je bil »poln Svetega Duha« in da je »videl Božjo slavo« (Apd
7,55). Medtem ko so ga kamnali, je molil »Gospod Jezus, sprejmi mojega duha«
(Apd 7,59). Molil je tudi za tiste, ki so ga obsodili: »Gospod, ne prištevaj jim
tega greha« (Apd 7,60).
Po generaciji apostolov so v krščanskih skupnostih
prvo mesto pridobili mučenci. V časih najhujšega preganjanja so njihove hvalnice opogumljale
naporno pot vernikov in spodbujale vse, ki so iskali resnico in se želeli spreobrniti
h Gospodu. Cerkev zato časti relikvije mučencev. Imenuje jih z imeni, kot so »učitelji
življenja«, »žive priče«, »živi stebri« ali »tihi glasniki«.