Duhovne misli papeža Benedikta XVI. za 4. adventno nedeljo
Na četrto adventno nedeljo je praznik Gospodovega rojstva praktično že pred vrati.
Bogoslužje nas z besedami preroka Miheja vabi, naj gledamo v Betlehem, sicer zelo
majhno mesto na judovem, ki pa je priča velikega dogodka: »Ti pa, Betlehem Efráta,
si premajhen, da bi bil med Judovimi tisočnijami: iz tebe mi pride tisti, ki bo vladal
v Izraelu, njegovi izviri so od nekdaj, iz davnih dni« (Mih 5,1). Tisoč let pred
Kristusom se je v Betlehemu namreč rodil veliki kralj David, ki ga ima Sveto pismo
enoglasno za Mesijevega prednika. Lukov evangelij namreč pripoveduje, da se je Jezus
rodil v Betlehemu. Ker je bil Jožef, Marijin ženin, iz 'Davidove hiše', sta
morala iti zaradi popisovanja v to mesto. Ravno v teh dneh pa je Marija rodila Jezusa
(prim. Lk 2,1-7). Dejansko ta ista Mihejeva prerokba nadalje omenja neko skrivnostno
rojstvo: »Zato jih bo predal do časa, ko bo porodnica rodila; nato se bo ostanek
njegovih bratov vrnil k Izraelovim sinovom« (Mih 5,2). Obstaja torej božji
načrt, ki vsebuje in razloži čas ter kraj prihoda Božjega Sina na svet. To je načrt
miru, kakor ga napoveduje prerok, ko govori o Mesiju: »Trdno bo stal in pasel čredo
z Gospodovo močjo, z veličastvom imena Gospoda, svojega Boga,
in varno bodo prebivali, kajti zdaj bo velik do koncev zemlje. In on sam bo ta mir«
(Mih 5,3).
V današnjem evangeliju evangelist Luka opiše Marijino poslanstvo
ob njenem obisku pri sorodnici Eliazbeti z besedami: »Tiste dni je Marija vstala
in hitro šla v pogorje, v mesto na Judovem« (Lk 1,39). Evangelist še doda, da
je »Marija je ostala z njo«, torej sorodnico Elizabeto, »približno tri mesece,
potem pa se je vrnila na svoj dom« (Lk 1,56). Te preproste besede pojasnijo razlog,
zakaj se je Marija takoj odpravila na pot. Od angela je namreč zvedela, da Elizabeta
pričakuje otroka in je že v šestem mesecu (prim. Lk 1,36). Elizabeta je bila že namreč
v letih in bližina mlade sorodnice Marije ji bo gotovo v pomoč. Zato je Marija šla
k njej ter pri njej ostala okoli tri mesece, da bi ji nudila svojo bližino ter ji
konkretno pomagala pri vsakodnevnih opravilih. Elizabeta tako postane simbol za številne
ostarele in bolne, oziroma za vse tiste osebe, ki potrebujejo pomoč in ljubezen. In
koliko jih je še tudi danes po naših družinah, naših skupnostih ter v naših mestih!
Marija, ki se sama imenuje »Gospodova dekla« (Lk 1,38), je tako postala služabnica
vseh ljudi, oziroma, če rečemo bolj natačno: služi Gospodu, ki ga sreča v bratih in
sestrah.
Marijina dejavna ljubezen pa ni samo v konkretni pomoči, temveč doseže
višek v podaritvi Jezusa samega s tem, da ga mi lahko srečamo. Sveti Luka je to še
posebej poudaril: »Ko je Elizabeta zaslišala Marijin pozdrav, je dete poskočilo
v njenem telesu« (Lk 1,41). Tako smo prišli do viška in središča Marijinega
evangelizacijskega poslanstva. Tu je izražen najresničnejši pomen ter najpristnejši
namen vsake misijonarske poti. Ta je v osebni podaritvi živega evangelija, ki je sam
Gospod Jezus. In Jezusovo sporočanje je, kot trdi Elizabeta, dar, ki srce napolni
z veseljem: »Glej, ko je prišel glas tvojega pozdrava do mojih ušes, je
dete od veselja poskočilo v mojem telesu« (Lk 1,44). Jezus je edini resnični
zaklad, ki ga lahko damo človeštvu. In ravno po Njem namreč hrepenijo možje in žene
današnjega časa, čeprav se zdi, kot da ga hočejo prezreti ali celo zavreči. Njega
potrebuje družba, v kateri živimo in sicer tako Evropa kot ves svet.
Ko danes
razmišljamo o Mariji, ki je obiskala sorodnico Elizabeto, pomislimo tudi na Marijin
pogum, ki izhaja iz vere. Ona, ki jo je Elizabeta sprejela v svojo hišo, je Devica,
ki je verjela angelovemu oznanilu in je nanj z vero odgovorila ter pogumno sprejela
Božji načrt za svoje življenje. S tem je sprejela vase večno Besedo Najvišjega. Zato
je Elizabeta med pozdravom vzkliknila: »Blagor ji, ki je verovala, da se bo izpolnilo,
kar ji je povedal Gospod!« (Lk 1,45). Marija je resnično verovala, da »Bogu
namreč ni nič nemogoče« (Lk 1,37). Trdna v tem zaupanju, se je pustila voditi
Svetemu Duhu pri uresničevanju njegovih vsakodnevnih načrtov. Kako ne bi želeli tudi
v svojem življenju tako zaupljivo izročiti se Bogu. Zato, ko se danes obračamo na
njo »ki je polna milosti«, jo prosimo, naj nam od Božje previdnosti izprosi,
da bi mogli vsak dan izreči naš 'da' Božjim načrtom z isto ponižno in trdno
vero, s katero ga je tudi ona izrekla.