Benedikt XVI. za časnik Financial Times: Kristjani ne bi smeli bežati pred svetom, ampak bi se morali v njem angažirati

VATIKAN (četrtek, 20. december 2012, RV) – Britanski časnik Financial Times je v včerajšnji izdaji objavil članek papeža Benedikta XVI. z naslovom Za kristjane čas zavzemanja v svetu. Sveti oče se je tako odzval na prošnjo uredništva Financial Timesa, da zanj ob božiču napiše komentar. Papež ga začne z Jezusovim odgovorom na vprašanje o plačevanju davkov: »Dajte cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega.« Jezus vprašanje spretno postavi na višjo raven in posvari tako pred politizacijo religije kot pobožanstvenjem zemeljske oblasti. Njegove poslušalce je bilo treba opomniti, da Mesija ni cesar in da cesar ni Bog. Kraljestvo, ki ga je prišel vzpostavit Jezus, je bilo na mnogo višji ravni.

Benedikt XVI. v članku izpostavi, da nas Kristusovo rojstvo spodbuja k razmisleku o naših prioritetah, naših vrednotah, našem načinu življenja. Medtem ko je božič nedvomno čas velikega veselja, je prav tako priložnost za poglobljen premislek, še več: za izpraševanje vesti. Božič je lahko čas, v katerem se učimo brati evangelij, spoznavamo Jezusa ne le kot otroka v jaslicah, ampak kot tistega, v katerem prepoznamo učlovečenega Boga. V evangeliju namreč kristjani najdejo navdih za vsakodnevno življenje in za svoje vključevanje v svetne zadeve, naj bo to v parlamentu ali na borzi. Kristjani ne bi smeli bežati pred svetom; ravno nasprotno, morali bi se v njem angažirati. Njihovo vključevanje v politiko in ekonomijo bi moralo presegati vsako obliko ideologije, poudarja papež.

Nadaljuje, da se kristjani borijo proti revščini zato, ker priznavajo veličino dostojanstva vsakega človeškega bitja, ustvarjenega po Božji podobi in namenjenega za večno življenje. Kristjani delajo za enakomerno porazdelitev zemeljskih virov zato, ker so prepričani, da kot oskrbniki Božjega stvarstva imamo dolžnost skrbeti za najšibkejše in najranljivejše. Kristjani nasprotujejo pohlepu in izkoriščanju, ker so prepričani, da sta širokosrčnost in nesebična ljubezen, kot je učil in živel Jezus iz Nazareta, pot, ki vodi v polnost življenja. Krščansko verovanje v transcendentno usodo vsakega človeškega bitja naredi iz pospeševanja miru in pravičnosti nujno nalogo.

Papež trdi, da je ravno zato, ker so ti cilji skupni mnogim, mogoče veliko in rodovitno sodelovanje med kristjani in drugimi. Pa vendar, kristjani dajo cesarju samo to, kar je cesarjevega. Skozi zgodovino kristjani niso mogli privoliti v cesarjeve zahteve. Od kulta imperatorja v antičnem Rimu do totalitarnih režimov prejšnjega stoletja, je cesar poskušal zavzeti mesto Boga. Ko kristjani zavračajo, da bi se priklonili pred lažnimi bogovi našega časa, to ni zato, ker imajo zastarel pogled na svet. Ravno nasprotno: do tega pride, ker so svobodni vezi ideologij in spodbujeni s tako plemenitim pogledom na človeško usodo, da ne morejo pristati na kompromise z ničemer, kar ta pogled spodkopava.

Benedikt XVI. sklene z mislijo o otroku Jezusu, kralju, ki ne zaupa v moč orožja, ampak v moč ljubezni. On je upanje za vse tiste, ki tako kot on sam živijo na obrobju družbe. Prinaša upanje tistim, ki so ranljivi v spreminjajoči se sreči nestalnega sveta. Kristus nas iz jasli kliče, da živimo kot prebivalci njegovega nebeškega kraljestva, kraljestva, ki ga vsaka oseba dobre volje lahko pomaga graditi na zemlji.

Audio: