Papež med splošno avdienco: Marija - vzor popolnega zaupanja Bogu in poslušnosti v veri

VATIKAN (sreda, 19. december 2012, RV) – »Razveseli se, milosti polna: Gospod je s teboj!« S temi besedami nadangela Gabrijela, o katerih poroča Luka v svojem evangeliju (Lk 1,28), je papež Benedikt XVI. začel katehezo med današnjo splošno avdienco. Namenil jo je Marijini veri in najprej spregovoril o veliki skrivnosti oznanjenja. »Angelov pozdrav Mariji je vabilo k veselju, h globokemu veselju; naznanja konec žalosti, ki je na svetu pred mejo življenja, pred trpljenjem, pred smrtjo, pred hudobijo, pred temo zla, za katero se zdi, da zatemnjuje luč božje dobrote. Je pozdrav, ki označuje začetek evangelija, vesele novice,« je zatrdil Benedikt XVI.

V pogovoru med angelom in Marijo se uresniči obljuba, o kateri beremo v Stari zavezi: »Razveseli se, hči sionska […], Izraelov kralj, Gospod, je v tvoji sredi […], Gospod, tvoj Bog, je v tvoji sredi, tvoj močni rešitelj« (Sof 3,14-17). Bog obljubi Izraelu, sionski hčeri, da bo kot odrešenik prišel in prebival sredi svojega ljudstva, v telesu sionske hčere. Marija je poistovetena z ljudstvom, je hči sionska; v njej se izpolni pričakovanje dokončnega prihoda Boga, v njej bo bival živi Bog. To je tudi razlog Marijinega veselja, kot zatrdi angel: »Gospod je s teboj!« Marija je imenovana »milosti polna«, kar je drugi razlog njenega veselja, je nadaljeval papež. Veselje izvira iz milosti, iz občestva z Bogom, iz žive povezanosti z njim, iz tega, da je prebivališče Svetega Duha. V celoti je prežeta z Božjim delovanje; je stvaritev, ki je na edinstven način odprla vrata svojemu Stvarniku. Povsem živi iz in v odnosu z Gospodom. To je drža poslušanja, pozorna za sprejemanje Božjih znamenj. Umeščena je v zgodovino vere in upanja v Božje obljube. Svobodno in v pokorščini vere se podredi prejeti besedi, božji volji. »Marija se v popolnem zaupanju zanese na besedo, ki ji jo oznani Božji glasnik in postane vzor in mati vseh vernikov.«

Sveti oče je v nadaljevanju izpostavil, da odprtost duše za Boga in njegovo delovanje, vključuje tudi element zamračitve, nejasnosti. Odnos človeškega bitja z Bogom namreč ne odstrani razdalje med Stvarnikom in stvaritvijo, ne izbriše tistega, kar pravi apostol Pavel o Božji modrosti: »Kako nedoumljivi so njegovi sklepi in neizsledljiva njegova pota« (Rim 11,33). In ravno on, ki je kot Marija popolnoma odprt za Boga, sprejme božje hotenje, čeprav je skrivnostno, četudi pogosto ne ustreza lastnemu hotenju in je meč, ki prebode dušo, kot to napove Simeon Mariji. Marijina vera »živi veselje oznanjenja, a gre tudi skozi temo križanja Sina, da bi lahko dospela do luči vstajenja«, je zatrdil papež.

Nič drugače ni za pot vere vsakega med nami, je nadaljeval Benedikt XVI. Srečamo se s svetlimi trenutki, a tudi z obdobji, v katerih se zdi, da je Bog odsoten. Njegova tišina obteži naše srce in njegova volja ne ustrezna naši, tistemu, kar bi mi hoteli. »A bolj se odpremo Bogu, sprejmemo dar vere in v celoti položimo vanj svoje zaupanje, bolj nas naredi zmožne s svojo prisotnostjo, da živimo vsako življenjsko situacijo v miru in gotovosti v njegovo zvestobo in njegovo ljubezen. To pa pomeni, da izstopimo iz nas samih in svojih načrtov, da bi Božja beseda lahko bila svetilka, ki vodi naše misli in naša dejanja,« so bile papeževe besede.

Spomnil je še na dva svetopisemska dogodka: Jezusovo darovanje v templju in iskanje dvanajstletnega Jezusa, ki ga zaskrbljena Marija in Jožef najdeta v templju. Marija mora obnoviti globoko vero, s katero je rekla ''da'' pri oznanjenju; mora znati izpustiti Sina, ki ga je rodila, da bi lahko izpolnil svoje poslanstvo. Marijin pristanek na Božjo voljo, v pokorščini vere, se ponavlja skozi vse njeno življenje, tudi v najtežjem trenutku na križu, je dejal papež.

Pred vsem tem se lahko vprašamo: Kako je lahko Marija živela to pot ob Sinu s tako trdno vero, tudi v temi, ne da bi izgubila polno zaupanje v Božje delovanje? Marija se je ob angelovih besedah res vznemirila, a ta drža ni pomenila strahu pred tem, kar Bog lahko zahteva. Marija ob vsem tem premišljuje, se sprašuje, kar pomeni, da je bila v tesnem pogovoru z Božjo besedo, ki ji je bila oznanjena. Nima je za nekaj površnega, ampak se zaustavi, pusti, da prodre v njene misli in srce, da bi dojela to, kar Gospod od nje hoče, dojela smisel oznanjenja. Marija se ne zaustavi ob prvem površnem vtisu glede tega, kar se dogaja v njenem življenju, ampak zna gledati poglobljeno, dogodke predela in jih razločuje ter doseže tisto razumevanje, ki ga lahko zagotovi samo vera. »To je velika ponižnost Marijine poslušne vere, ki vase sprejme to, kar ne razume pri Božjem delovanju, in tako pusti, da ji Bog odpre misli in srce.«

Benedikt XVI. je katehezo sklenil z besedami, da nas praznovanje Gospodovega rojstva vabi, da živimo Marijino ponižnost in poslušnost vere. Božja slava se ne kaže v zmagoslavju in oblasti kralja, ne žari v nekem slavnem mestu, v razkošni palači, ampak se naseli v telesu device, razodene se v revščini otroka. Božja vsemogočnost tudi v našem življenju deluje pogosto s tiho močjo resnice in ljubezni. Vera nam torej pravi, da nezaščitena moč tega Otroka na koncu premaga hrupne moči sveta.«

Audio: