Papež med splošno avdienco: Marija - vzor popolnega zaupanja Bogu in poslušnosti v
veri
VATIKAN (sreda, 19. december 2012, RV) – »Razveseli se, milosti polna:
Gospod je s teboj!« S temi besedami nadangela Gabrijela, o katerih poroča Luka
v svojem evangeliju (Lk 1,28), je papež Benedikt XVI. začel katehezo med današnjo
splošno avdienco. Namenil jo je Marijini veri in najprej spregovoril o veliki skrivnosti
oznanjenja. »Angelov pozdrav Mariji je vabilo k veselju, h globokemu veselju; naznanja
konec žalosti, ki je na svetu pred mejo življenja, pred trpljenjem, pred smrtjo, pred
hudobijo, pred temo zla, za katero se zdi, da zatemnjuje luč božje dobrote.
Je pozdrav, ki označuje začetek evangelija, vesele novice,« je zatrdil Benedikt
XVI.
V pogovoru med angelom in Marijo se uresniči obljuba, o kateri beremo
v Stari zavezi: »Razveseli se, hči sionska […], Izraelov kralj, Gospod, je v tvoji
sredi […], Gospod, tvoj Bog, je v tvoji sredi, tvoj močni rešitelj« (Sof 3,14-17).
Bog obljubi Izraelu, sionski hčeri, da bo kot odrešenik prišel in prebival sredi svojega
ljudstva, v telesu sionske hčere. Marija je poistovetena z ljudstvom, je hči sionska;
v njej se izpolni pričakovanje dokončnega prihoda Boga, v njej bo bival živi Bog.
To je tudi razlog Marijinega veselja, kot zatrdi angel: »Gospod je s teboj!«
Marija je imenovana »milosti polna«, kar je drugi razlog njenega veselja, je
nadaljeval papež. Veselje izvira iz milosti, iz občestva z Bogom, iz žive povezanosti
z njim, iz tega, da je prebivališče Svetega Duha. V celoti je prežeta z Božjim delovanje;
je stvaritev, ki je na edinstven način odprla vrata svojemu Stvarniku. Povsem živi
iz in v odnosu z Gospodom. To je drža poslušanja, pozorna za sprejemanje Božjih znamenj.
Umeščena je v zgodovino vere in upanja v Božje obljube. Svobodno in v pokorščini vere
se podredi prejeti besedi, božji volji. »Marija se v popolnem zaupanju zanese na
besedo, ki ji jo oznani Božji glasnik in postane vzor in mati vseh vernikov.«
Sveti
oče je v nadaljevanju izpostavil, da odprtost duše za Boga in njegovo delovanje, vključuje
tudi element zamračitve, nejasnosti. Odnos človeškega bitja z Bogom namreč ne odstrani
razdalje med Stvarnikom in stvaritvijo, ne izbriše tistega, kar pravi apostol Pavel
o Božji modrosti: »Kako nedoumljivi so njegovi sklepi in neizsledljiva njegova
pota« (Rim 11,33). In ravno on, ki je kot Marija popolnoma odprt za Boga, sprejme
božje hotenje, čeprav je skrivnostno, četudi pogosto ne ustreza lastnemu hotenju in
je meč, ki prebode dušo, kot to napove Simeon Mariji. Marijina vera »živi veselje
oznanjenja, a gre tudi skozi temo križanja Sina, da bi lahko dospela do luči
vstajenja«, je zatrdil papež.
Nič drugače ni za pot vere vsakega med nami,
je nadaljeval Benedikt XVI. Srečamo se s svetlimi trenutki, a tudi z obdobji, v katerih
se zdi, da je Bog odsoten. Njegova tišina obteži naše srce in njegova volja ne ustrezna
naši, tistemu, kar bi mi hoteli. »A bolj se odpremo Bogu, sprejmemo dar vere in
v celoti položimo vanj svoje zaupanje, bolj nas naredi zmožne s svojo prisotnostjo,
da živimo vsako življenjsko situacijo v miru in gotovosti v njegovo zvestobo in njegovo
ljubezen. To pa pomeni, da izstopimo iz nas samih in svojih načrtov, da bi Božja beseda
lahko bila svetilka, ki vodi naše misli in naša dejanja,« so bile papeževe besede.
Spomnil
je še na dva svetopisemska dogodka: Jezusovo darovanje v templju in iskanje dvanajstletnega
Jezusa, ki ga zaskrbljena Marija in Jožef najdeta v templju. Marija mora obnoviti
globoko vero, s katero je rekla ''da'' pri oznanjenju; mora znati izpustiti Sina,
ki ga je rodila, da bi lahko izpolnil svoje poslanstvo. Marijin pristanek na Božjo
voljo, v pokorščini vere, se ponavlja skozi vse njeno življenje, tudi v najtežjem
trenutku na križu, je dejal papež.
Pred vsem tem se lahko vprašamo: Kako je
lahko Marija živela to pot ob Sinu s tako trdno vero, tudi v temi, ne da bi izgubila
polno zaupanje v Božje delovanje? Marija se je ob angelovih besedah res vznemirila,
a ta drža ni pomenila strahu pred tem, kar Bog lahko zahteva. Marija ob vsem tem premišljuje,
se sprašuje, kar pomeni, da je bila v tesnem pogovoru z Božjo besedo, ki ji je bila
oznanjena. Nima je za nekaj površnega, ampak se zaustavi, pusti, da prodre v njene
misli in srce, da bi dojela to, kar Gospod od nje hoče, dojela smisel oznanjenja.
Marija se ne zaustavi ob prvem površnem vtisu glede tega, kar se dogaja v njenem življenju,
ampak zna gledati poglobljeno, dogodke predela in jih razločuje ter doseže tisto razumevanje,
ki ga lahko zagotovi samo vera. »To je velika ponižnost Marijine poslušne vere,
ki vase sprejme to, kar ne razume pri Božjem delovanju, in tako pusti, da ji Bog odpre
misli in srce.«
Benedikt XVI. je katehezo sklenil z besedami, da nas praznovanje
Gospodovega rojstva vabi, da živimo Marijino ponižnost in poslušnost vere. Božja
slava se ne kaže v zmagoslavju in oblasti kralja, ne žari v nekem slavnem mestu, v
razkošni palači, ampak se naseli v telesu device, razodene se v revščini otroka.
Božja vsemogočnost tudi v našem življenju deluje pogosto s tiho močjo
resnice in ljubezni. Vera nam torej pravi, da nezaščitena moč tega Otroka
na koncu premaga hrupne moči sveta.«