Izšla papeževa poslanica za 50. svetovni dan molitve za duhovne poklice: Duhovni poklici – znamenje upanja, utemeljenega na veri

VATIKAN (sobota, 15. december 2012, RV) – Tema papeževe poslanice za 50. svetovni dan molitve za duhovne poklice se glasi Duhovni poklici – znamenje upanja, utemeljenega na veri. Svetovni dan molitve za duhovne poklice bo potekal na četrto velikonočno nedeljo, 21. aprila 2013. Izbrana tema se umešča v okvir leta vere in 50. obletnice začetka drugega vatikanskega koncila.

Krščansko upanje temelji na Božji zvestobi
Benedikt XVI. na začetku poslanice zapiše, da upanje pomeni pričakovanje nečesa pozitivnega v prihodnosti, a kar mora obenem podpirati našo sedanjost, neredko zaznamovano z nezadovoljstvom in neuspehom. Naše upanje temelji na Božji zvestobi, ki se kaže v celotni zgodovini odrešenja, tudi v najtežjih trenutkih izraelskega ljudstva, in ki je bila zapečatena z novo in večno zavezo s človekom preko krvi Sina, umrlega in vstalega za naše zveličanje. Papež v poslanici izpostavlja, da je v vsakem trenutku, predvsem v najtežjih, vedno Gospodova zvestoba tista vlečna sila zgodovine odrešenja, ki potrjuje v upanju moške in ženske, da nekega dne dosežejo obljubljeno deželo. Tu je torej zanesljiv temelj vsakega upanja: »Bog nas nikoli ne pusti same in je zvest izrečeni besedi. Zaradi tega lahko v vsaki ugodni ali neugodni situaciji ohranjamo trdno upanje in molimo s psalmistom: Le pri Bogu se umiri, moja duša, kajti od njega je moje upanje (Ps 62,6). Imeti upanje je torej enako zaupanju v zvestega Boga, ki ohranja obljube zaveze. Vera in upanje sta zato med seboj tesno povezana.«

Mi smo spoznali ljubezen, ki jo ima Bog do nas, in verujemo vanjo (1 Jn 4,16)
V nadaljevanju poslanice papež izpostavi, da se Božja zvestoba kaže v njegovi ljubezni. Bog, ki je Oče, po Svetem Duhu izliva v našo notranjost svojo ljubezen. In ravno ta ljubezen, ki se je v polnosti izrazila v Kristusu, zahteva od človeka odgovor o tem, kaj želi storiti s svojim življenjem in koliko je pripravljen tvegati, da bi ga v polnosti uresničil. »Božja ljubezen včasih hodi po nepričakovanih poteh, a vedno dospe do tistih, ki se pustijo najti. Upanje se torej hrani s to gotovostjo: Mi smo spoznali ljubezen, ki jo ima Bog do nas, in verujemo vanjo. (1 Jn 4,16). Ta zahtevna in globoka ljubezen, ki gre onkraj površinskosti, nam daje pogum, daje nam upanje za življenjsko pot in prihodnost, daje zaupanje v nas same, zgodovino in druge.«

Jezus neprenehoma kliče: Pridi! Hodi za menoj!
Benedikt XVI. poudarja, da Jezus Kristus tudi danes hodi po poti našega življenja in nas vidi vpete v naše aktivnosti, z našimi željami in našimi potrebami. Ravno v vsakdanjosti nas neprestano nagovarja, nas kliče, da uresničujemo svoje življenje z njim, ki edini lahko poteši našo žejo po upanju. Tudi danes kliče, da ga sledimo. Da bi sprejeli to vabilo, je treba, da ne izbiramo več sami svoje poti. Slediti mu pomeni, da lastno voljo potopimo v Jezusovo voljo, mu zares damo prednost, ga damo na prvo mesto glede vsega, kar je del našega življenja: v družini, na delu, pri osebnih interesih in nas samih. To pomeni izročiti življenje njemu, živeti z njim v tesni povezanosti, preko njega vstopiti v občestvo z Očetom in z brati in sestrami. »To življenjsko občestvo z Jezusom je privilegiran prostor, kjer doživljamo upanje in kjer je življenje svobodno in izpolnjeno,« zapiše papež.

Duhovni poklici se rodijo iz osebnega srečanja s Kristusom
Ob koncu poslanice še izpostavi, da se duhovni poklici rodijo iz osebnega srečanja s Krisustom in iz iskrenega in zaupnega dialoga z njim. Potrebno je torej rasti v izkušnji vere, ki je razumljena kot tesen odnos s Kristusom, kot notranje poslušanje njegovega glasu, ki odmeva v nas. Ta pot, ki nas dela sposobne sprejeti Božji klic, se lahko dogodi znotraj krščanskih skupnosti, ki živijo vero, pričevanje evangelija in misijonarsko strast, pri čemer papež izpostavlja pomen zakramentov, predvsem evharistije, in molitve.

Audio: