Sveti sedež in človekovo dostojanstvo

VATIKAN (četrtek, 13. december 2012, RV) – Suverenost držav in naravno pravo; značilnosti interesov in nezadostnost prvenstva predpisov; splošna varnost in uporaba sile; humanitarni posegi in odgovornost zaščite. Vse te teme zahtevajo trdne pravne temelje. Zlasti če upoštevamo mednarodno okolje, ki se vsakodnevno srečuje s koflikti. Omenjenim problematikam se v svoji knjigi posveča duhovnik Ivan Santus, ki deluje na apostolski nunciaturi na Kitajskem. V delu povzema svojo doktorsko disertacijo s področja kanonskega prava, v kateri opozarja na prizadevanje Svetega sedeža za zaščito človekovega dostojanstva.

Avtor izhaja iz primerjave med različnimi normami, pravnimi ustanovami in tudi strokovnimi mnenji. S tem poveže smernice nauka katoliške Cerkve, ki so bile podane ob odločilnih procesih. Nato omenja še razloge, ki so mednarodno skupnost pripeljali do udejanjanja pravice in dolžnosti spodbujanja človekovega dostojanstva. Pri tem avtor ugotavlja, da obstaja neka skupna zavest o človekovem dostojanstvu, ki ga nobena oblast ne more izbrisati ali se izogniti, da bi ga upoštevala. Ta zavest ne dopušča težke kršitve temeljnih človekovih pravic. Santus obenem spominja na nauk bl. Janeza Pavla II., ki je mednarodnemu sistemu kot enakovreden prispevek ponudil smernice, kako ponovno najti pot, ki vodi k resnici človeka. Podobno je tudi z Okrožnico o delu za razvoj narodov (Populorum progressio), ki jo je napisal papež Pavel VI. Razvoj mora vključevati zavest o soodvisnosti med ljudmi in narodi. Mednarodno pravo torej ni podaljšek neomejene suverenosti in ni zaščita osebnih interesov. Nasprotno, mednarodno pravo je zakonik vedenja človeške družine, ki je na prvo mesto postavila skupno dobro.

To mora torej biti izhodišče. Le iz tega lahko izhajajo konkretni izrazi odgovornosti za upoštevanje človekovih pravic. In le tako se lahko premosti določene meje in utemelji odnose, ki presegajo posamezne narode ali države. Kot je prepričan Santus, pri tem ni odveč poudariti, da je prav ta vidik vedno zaznamoval diplomatsko delovanje Svetega sedeža. Le-to se namreč nikoli ni vezalo na interese ene države, temveč je spodbujalo pozitiven pogled na človeka, ustvarjenega po podobi Boga. Na ta način doseženih rezultatov niso bili deležni le pripadniki katoliške Cerkve, ampak vsa človeška bitja.

Premišljevanje o dostojanstvu vsake človeške osebe je Santusa pripeljalo do sklepa, da se naravno pravo ne identificira le s temeljnimi pravicami, temveč tudi s celoto zakonov in vrednot, ki vodijo življenje in zagotavljajo skupno dobro. Vse se začne z dolžnostjo, ki jo ima vsaka posamezna državna ureditev, da neko pravico prizna in spoštuje. Tako nato tudi mednarodni odnosi zahtevajo tako obliko vladanja, ki presega osebne interese. To je cilj, ki predstavlja stalen izziv. Določene smernice pri spopadanju z njim pa tudi v tem primeru ponuja katoliški nauk. V vseh družbenih in političnih strukturah mora imeti prvo mesto človeško življenje, zadnje mesto pa zatekanje k uporabi sile. Potrditi to, ne pomeni le obsoditi kriminalna dejanja, ampak obenem podpreti državne politične načrte, ki jih vodi teorija preventive. Objektivna resnica je povezana prav s človeškim dostojanstvom, ali rečeno z drugimi besedami: človek je ustvarjen za nekaj velikega oziroma za Neskončno.

Audio: