Andrej Naglič o človekovih pravicah: Cerkev ima pravzaprav zelo jasen in praktičen odgovor

SLOVENIJA (ponedeljek, 10. december 2012, RV) – Danes poteka na pobudo Organizacije združenih narodov dan človekovih pravic in sicer v počastitev obletnice sprejetja Temeljne listine o človekovih pravicah. Poklicali smo bogoslovca Andreja Nagliča, nekdanjega člana Komisije pravičnost in mir ter ga prosili, da za Radio Vatikan odgovori na dve vprašanji o človekovih pravicah.

Andrej, nam lahko predstaviš osnovno izhodišče nauka katoliške Cerkve glede dostojanstva človeške osebe in katera področja človekovega življenja Cerkev brani kot temeljno človekovo pravico?

Dostojanstvo človeške osebe je pravzaprav zelo splošen in vsebinsko nedoločen pojem, ki si ga je mogoče razlagati tako ali drugače. Morda je ravno to razlog, da je po drugi svetovni vojni našel mesto praktično v vseh mednarodnih deklaracijah in konvencijah o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah (na univerzalni, svetovni ravni, kot tudi po posameznih regijah oziroma kontinentih sveta). Dostojanstvo človeške osebe je skratka že od vsega začetka delovanja Organizacije Združenih narodov posrečeno in za vse religije in svetovne nazore sprejemljivo poimenovanje metafizike človekovih pravic in svoboščin (njihovega izvora in cilja). To pa ima po drugi strani tudi svojo ceno, namreč, na svetu imamo več medsebojno različnih si praktičnih izvedb človečanskih pravic. Npr. svoboda veroizpovedi v pretežno muslimanskem okolju v praktični izvedbi predstavlja nekaj povsem drugačnega kot v pretežno krščanskem ali sekularnem svetu. Enotne razlage dostojanstva človeške osebe ni, zato je za delovanje sodišč (ki odločajo o pravicah in dolžnostih posameznika) toliko bolj pomembno kaj pod pojmom dostojanstvo človeške osebe razumejo veliki svetovni nazori in religije. Cerkev ima pravzaprav zelo jasen in praktičen odgovor. Dostojanstvo vsakega posameznika je v življenju v Kristusu, v pravem Bogu in v pravem človeku. Konkretno to pomeni poznati in živeti blagre, telesna in duhovna dela usmiljenja in deset božjih zapovedi. Odnos do Boga, presežnega, torej svoboda vesti oziroma veroizpovedi po eni, in odnos do bližnjega, sočloveka, zlasti varovanje njegovega življenja od spočetja do naravne smrti, sta gotovo dve temeljni področji človekove eksistence, ki jih je Cerkev dolžna vedno in povsod braniti.

Andrej, ti si pravnik, do kakšne mere se v slovenski zakonodaji uresničuje pravica do verske svobode in kako je dejansko s tem?

Pravno formalno je na ustavni ravni v Sloveniji pravica do verske svobode zgledno in mednarodno primerljivo urejena. Bolj problematično pa je že na zakonski ravni. Mednarodna konferenca, ki je v preteklem tednu potekala v Zavodu sv. Stanislave v Šentvidu je jasno pokazala, da npr. Zakon o financiranju vzgoje in izobraževanja cerkvam in drugim verskim skupnostim omejuje svobodo do širjenja svojega nauka na zasebno sfero oziroma konfesionalno dejavnost izloča iz pomembnega dela javnega prostora. Še bolj problematično pa utegne biti delovanje državnih in paradržavnih upravnih organov na administrativni ravni. Zlasti v mandatu prejšnje Vlade smo bili priča samovoljnemu malovolentnemu razlaganju posameznih določb Zakona o verski svobodi, s katerim je mdr. prišlo do posega v socialni položaj duhovnikov, redovnikov in drugih verskih delavcev. Generalno gledano, v Sloveniji predvidljivosti in stabilnosti v uživanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin še nismo dosegli. Za to bi morali izvesti še nekaj manjših dopolnil zakonodaje, predvsem pa spremeniti naš odnos do pravne države in svobode posameznika.

Audio: