Kardinal Rode: Naloga Cerkve je odpirati ljudem obzorja večnosti in jih usmerjati
k Bogu
LJUBLJANA (nedelja, 9. december 2012, RV) – Kardinal Franc Rode je danes popoldne
predsedoval slovesnemu evharističnemu slavju, v stolnici sv. Nikolaja v Ljubljani
ob zaključku jubilejnega leta 550-letnice ljubljanske nadškofije. Kardinal Rode je
na začetku homilije dejal: »Moja prva beseda v tem slovesnem trenutku naj bo beseda
zahvale papežu Benediktu XVI., ki je želel biti danes še posebej povezan z ljubljansko
nadškofijo s tem, da me je za to priložnost imenoval za svojega odposlanca, kar je
zame čast in znamenje zaupanja.«
Kardinal Franc Rode je potem,
ko se je sprehodil skozi 550 letno zgodovino ljubljanske nadškofije, zbrane spodbudil
k poslanstvu, ki ga imamo kot kristjani, z besedami: »Cerkev naj v svojem
življenju odseva temeljna načela evangelija: ljubezen do Boga in do bližnjega, odpuščanje
nasprotnikom, sočutje do trpečih, ponižnost v služenju, duha uboštva in skromnosti.
Pomembna je skladnost med življenjem in naukom.
Dalje je naloga
Cerkve odpirati ljudem obzorja večnosti in jih usmerjati k Bogu. V enem svojih nagovorov
je sveti oče Benedikt XVI. dejal: 'Živimo v kulturi, ki jo zaznamuje sekularizacija;
kultura, kjer Bog vse bolj izginja iz javnosti; kultura, kjer je zbledel edinstveni
lik Jezusa Kristusa; kultura, kjer vrednote, ki jih je skozi stoletja oblikovala Cerkev,
izgubljajo svojo moč in svojo učinkovitost'. V tem svetu je nevarnost, pravi papež,
da vera počasi ugasne, kot plamen, ki mu zmanjkuje goriva. Naša prva naloga je, po papeževih besedah, delati, 'da bo Bog navzoč v
tem svetu', omogočiti človeku, da pride v stik z njim, ga srečati in vzpostaviti z
njim osebni odnos. To pomeni oznanjati ljubezen, ki se je razodela v Jezusu Kristusu;
pomeni oznanjati njega, ki nam je razodel pravi obraz Boga in nam pokazal pot pristne
človeškosti; pomeni vzgajati zrele kristjane po meri Kristusa (Ef 4,13), može in žene,
ki odgovarjajo na Gospodov klic z vsem svojim življenjem.«
Audio:
Kard. Franc
Rode Homilija ob sklepu jubilejnega leta 550-letnice ljubljanske škofije Ljubljana,
9. decembra 2012
Dragi bratje in sestre!
»Milost vam in mir od Boga,
našega Očeta, in od Gospoda Jezusa Kristusa« (2Tes 1,2).
S temi besedami apostola
Pavla Tesaloničanom iz srca pozdravljam vse vas, ki ste zbrani v tej stolnici ali
ste z nami povezani prek radia, ob spominu na 550. obletnico ustanovitve ljubljanske
škofije. Moj pozdrav velja najprej nj. emineci kardinalu Vinku Puljiću in nj. ekscelenci
g. apostolskemu nunciju Juliuszu Januszu. Dalje prisrčno pozdravljam g. nadškofa metropolita
msgr. Antona Stresa in druge škofe iz domovine in tujine, duhovnike, redovnike in
sestre redovnice. S spoštovanjem pozdravljam predstavnike vlade, družbenega in kulturnega
življenja ter predstavnike drugih verskih skupnosti.
Moja prva beseda v tem
slovesnem trenutku naj bo beseda zahvale papežu Benediktu XVI., ki je želel biti danes
še posebej povezan z ljubljansko nadškofijo s tem, da me je za to priložnost imenoval
za svojega odposlanca, kar je zame čast in znamenje zaupanja.
Jubilej, ki smo
ga obhajali vse leto in ga danes slovesno zaključujemo, nas opozarja na izreden pomen
škofijskega sedeža v Ljubljani za rast krščanske vere na naših tleh, kakor tudi za
prebujanje in utrjevanje slovenske narodne zavesti. Z ustanovitvijo škofije smo Slovenci
prvič v zgodovini dobili svoje središče, ki se je v teku stoletij vse bolj uveljavljalo
prav zaradi navzočnosti škofijskega sedeža. Do takrat smo bili ljudstvo, razdeljeno
na različne pokrajine, brez središča, ki bi pritegovalo k sebi in povezovalo različne
dele. Šele Ljubljana, kot glavno mesto vojvodine Kranjske in sedež škofije, postane
resnično jedro naroda, okoli katerega se zbira »rod slovenš'ne cele«. Zato je prav,
da se ob praznovanju obletnice rojstva škofije pred 550 leti hvaležno poklonimo spominu
teh, ki sta jo osnovala, cesarja Friderika III. in papeža Pija II., ki je ob potrditvi
škofije Ljubljani podelil naslov civitas insignis, znamenito mesto. Oba bi
morala imeti svojo ulico v Ljubljani.
Prvi ljubljanski škof Sigismund Lamberg
si je kot skrbni pastir prizadeval za notranjo ureditev škofije, za dobro vzgojo in
izobrazbo svojih duhovnikov ter za pravo pobožnost med ljudstvom. Aktivno je sodeloval
tudi pri obrambi dežele pred Turki, ki so tedaj skoraj vsako leto pustošili po naših
krajih. V prvih letih si je zelo prizadeval, da bi svojo škofijo, ki so jo sestavljali
nepovezani deli ozemlja na Kranjskem, Štajerskem in Koroškem, odtegnil vplivu oglejskega
patriarha. Ta je namreč imel novo škofijo za svojo sufragano. Škof Lamberg je zagovarjal
stališče, da je neposredno podrejena Svetemu Sedežu in da odgovarja samo njemu.
Lambergov
naslednik Krištof Ravbar »si ni pridobil slavnega imena toliko s pastirskim delovanjem,
koliko bolj s svojimi zaslugami na vojaškem in državniškem polju«, pravi Gruden v
svoji Zgodovini slovenskega naroda (str. 295). Ravbar je bil prvi ljubljanski
škof, ki se je soočil s protestantizmom in je že leta 1529 izdal ostre ukrepe zoper
prve pojave protestantizma v svoji škofiji, vendar njegovega napredovanja ni mogel
zaustaviti.
Vsi Ravbarjevi nasledniki so bili zvesti tej usmeritvi. Po eni
strani so delovali za notranjo prenovo Cerkve po smernicah Tridentinskega koncila,
po drugi strani pa so se borili proti protestantizmu v skladu s politiko deželnega
kneza, ki se je opiral na sprejeto načelo, po kateri je vladar odločal o veri podložnikov
– cuius regio eius religio.
Protestantizem se je pri nas širil predvsem
med plemstvom in v mestih, veljal je za »nemško vero«. Ljubljanski škofje so pogosto
apelirali na »nacionalni« čut, da bi ljudi ohranili v katoliški veri. Tako je škof
Textor leta 1555 rotil kranjske meščane, naj ostanejo zvesti veri svojih prednikov
in naj ne posnemajo plemičev, ki so odpadli od vere. Podobno je škof Hren uporabljal
argument, da je protestantizem slovenskemu človeku tuj, češ da »ne more biti prava
vera tista, ki se širi iz Saške in Tübingena«.
Je pa Hren tisti, ki prvi uvidi
veliko priložnost, ki jo nudi protestantska književnost v slovenskem jeziku. Tako
leta 1602 izprosi iz Rima dovoljenje za uporabo Dalmatinove biblije pri poučevanju
teologije v Gornjem Gradu. Nekaj let kasneje je na osnovi Dalmatinovega prevoda izdal
knjigo mašnih beril z naslovom Evangelia inu lystuvi, ki so se vsako nedeljo
brala po vseh cerkvah. To tradicijo so nadaljevali vsi ljubljanski škofje do Janeza
Herbersteina konec 18. stoletja.
Ko razmišljamo o odnosih ljubljanskih škofov
do protestantizma, menim, da ob tej priložnosti lahko izrečemo besedo, ki nas bo osvobodila
in bo razbremenila slovensko zavest vsaj enega od sporov, ki se že dolgo vlečejo med
nami.
Dejstvo je, in o tem pričajo že Brižinski spomeniki, da je Slovenec skozi
stoletja poslušal oznanilo Božje besede v svojem jeziku ob nedeljah in praznikih po
zaslugi katoliške Cerkve. Slovenska beseda, ki je zvenela v naših cerkvah, je bila
vez, ki je ohranjala in utrjevala zavest, da gre za isto ljudstvo na Koroškem, Štajerskem,
Kranjskem, Primorskem in Goriškem. V narodu brez državnosti, razdeljenem na različne
dežele, je bil jezik tisti povezovalni člen, iz katerega se je rodila narodna zavest.
Slovenci so vedeli, kdo so in kaj jih ločuje od drugih prav zaradi svojega jezika.
Ko jih 1550. Primož Trubar nagovoril z »lubi Slovenci«, oni vedo, da so to oni, da
nagovarja nje. Če ne bi bilo vmes stoletij oznanjevanja Božje besede v slovenščini,
naš človek, ki je poslušal Trubarja in njegove, ne bi vedel, o kom govori, ne bi vedel,
da protestantski predikant nagovarja njega. Zato je narodno in kulturnozgodovinsko
povsem zgrešeno postavljati nasproti protestantizem in katoliško Cerkev, ki je skozi
stoletja pred tem ohranjala živo slovensko besedo. Tomaž Hren, ki je uporabil Dalmatinovo
biblijo pri oznanjevanju evangelija, in Primož Trubar, ki je ustvaril slovenski knjižni
jezik, si iz narodnega vidika nikakor ne stojita drug proti drugemu. Med njima je,
kar zadeva uporabo slovenščine, kulturna vez, s tem pa tudi utrjevanje narodne zavesti.
To, kar Trubarju ni bilo dano, je bilo dano Hrenu, ko je širil evangelij v slovenščini.
Prav in pravično bi bilo, da bi se ta kulturna neprekinjenost odražala tudi v naši
toponomastiki. V naših mestih imamo Trubarjevo in Dalmatinovo ulico in tako je prav.
To pa bi zaslužili tudi ljubljanski škofje Textor, Tavčar in Hren, saj imajo za slovenstvo
velike zasluge.
Poleg oznanjevanja Božje besede, kar je prva dolžnost dušnega
pastirja, so si ljubljanski škofje zelo resno prizadevali za vzgojo in izobraževanje
svojih duhovnikov. Pri tem jim je bil v veliko pomoč mladi red jezuitov, ki je v drugi
polovici 16. stoletja zavzel pomembno vlogo pri vzgoji duhovnikov in vodilnih kadrov
v Evropi. Po zaslugi škofa Textorja so jezuiti leta 1551 odprli vzgojni zavod na Dunaju
in leta 1555 v Pragi, sodeloval pa je tudi pri ustanavljanju jezuitskih kolegijev
v Innsbrucku in Ingolstadtu. Textorjev naslednik Tavčar je omogočil prihod jezuitov
v Ljubljano in Gradec. Tamkajšnji zavod je leta 1585 po njegovi zaslugi postal univerza.
V teh letih so prišli v Slovenijo tudi kapucini, ki so delovali za duhovno prenovo
predvsem med preprostim ljudstvom.
Iz vsega povedanega lahko ugotovimo, da
je imela Ljubljana v tem obdobju vrsto izrednih škofov, ki so si vzeli k srcu ohranjanje
in utrjevanje katoliške vere v slovenskem narodu. Vedeli so, kako pomembni sta notranja
prenova katoliške Cerkve in v prvi vrsti prenova duhovščine, za kar so se vsi trudili.
Preletimo
nekaj stoletij, ki so videla na ljubljanskem sedežu povečini sinove plemiških družin
Srednje Evrope – Buchheime, Herbersteine, Kühnberge, Schrattenbache, Kaunitze, Attemse
– in se ustavimo ob koncu 19. stoletja, v času škofa Missia. Tu smo pred drugim velikim
problemom, s katerim se je spoprijela ljubljanska škofija in preko nje celotna Slovenija.
Gre za tako imenovano »ločitev duhov«, ki naj bi jo zagrešila slovenska Cerkev v tem
času, njen protagonist pa naj bi bil mladi primorski filozof in teolog, poznejši škof
na otoku Krku, dr. Anton Mahnič. Šlo je za idejni spopad z liberalizmom in za uveljavljanje
katoliških načel ne le v politiki, ampak tudi v kulturi. S tem se je poglobil razkorak
med liberalci in klerikalci, posebej še, ko je Mahnič postavil katolicizem kot bistveni
kriterij pripadnosti slovenstvu, kar je bilo seveda narobe.
Spor se je nadaljeval
pod Missijevim naslednikom škofom Jegličem. Ko je ta zvedel za stališče, ki so ga
avgusta 1898 zavzeli slovenski visokošolci, da »svojega javnega delovanja ne bodo
osnovali na krščanski podlagi«, je nemudoma objavil svoj načrt o ustanovitvi slovenske
katoliške gimnazije skupaj z vzgojnim zavodom. Nasprotovanje liberalcev na to drzno
zamisel je bilo neokusno in z vidika narodnih interesov èkodljivo.
Ločitev
duhov se v slovenski javnosti še danes pogosto omenja kot narodna nesreča, za katero
naj bi bila kriva katoliška Cerkev. Kaj reči? Zgodovinsko gledano je duhovna in svetovnonazorska
enotnost in posledično tudi politična soglasnost Evrope začela razpadati že v času
razsvetljenstva. Idejno razhajanje in politična diferenciacija se je npr. v Franciji
in drugod po Evropi začela veliko prej kot pri nas. Temu se torej tudi mi nismo mogli
izogniti. Ali je bil pri nas boj med liberalci in klerikalci bolj srdit kot drugod?
Ne bi rekel. Z obeh strani so padali nizki udarci. Gledano iz časovne razdalje lahko
vidimo v tem pojavu nekaj neizbežnega in celo zdravega, saj je ločitev odražala dejansko
stanje duha v slovenskem prostoru. Ustvarjala je ozračje pluralizma na področju idej
in možnost različnih političnih opcij, kar je temelj vsake demokracije. Čas je, da
nehamo obremenjevati Cerkev in Mahniča s tem navsezadnje normalnim zgodovinskim pojavom.
Veliko
bolj usodna so bila razhajanja, ki so se pojavila petdeset let kasneje, sredi 20.
stoletja. Tu stopamo v najbolj tragično obdobje slovenske zgodovine, ki nam zastavlja
najbolj boleča vprašanja.
V začetku 2. svetovne vojne se na slovenskem političnem
prizorišču pojavi skupina ljudi, ki načrtno uporablja nasilje v boju za zmago. Tej
dobro organizirani in idejno disciplinirani skupini je uspelo vzeti v roke veliko
idejo narodnega odpora proti tujemu zavojevalcu in pritegniti v svoje vrste množico
poštenih ljudi. Toda še preden se je povezala z drugimi političnimi silami v Osvobodilno
fronto, je tajno ustanovila varnostno-obveščevalno službo (VOS) za likvidiranje domačih
političnih in idejnih nasprotnikov. S tem je jasno pokazala svoj glavni namen: nasilni
prevzem oblasti.
Ali je mogla Cerkev sodelovati pri tem načrtu? Vodstvo ljubljanske
škofije se je znašlo pred težko dilemo: na eni strani ideja upora proti okupatorju,
ki je zvabila v gozdove mnoge kristjane, na drugi strani dejstvo, da je bilo osvobodilno
gibanje trdno v rokah komunistične partije. Proti koncu leta 1943 je škof Rožman izjavil:
»Da je brezbožni komunizem največje zlo in najhujša nesreča za slovenski narod.« Kako
mu ne pritrditi glede na številne medvojne umore nedolžnih ljudi in glede na to, kar
se je zgodilo po koncu vojne, ko je partija do kraja razkrila svoj zločinski obraz
in je bilo v popolni brezpravnosti pomorjenih na tisoče mladih mož in fantov. Tragedija,
ki da razumeti določena stališča Cerkve v tistem strašnem času.
Kar je sledilo,
je še živo v našem spominu: desetletja ponižanj, krivic in zapostavljanj. Pomenljivo
znamenje razmer v naši tedanji državi je dejstvo, da Jugoslavija leta 1948 skupaj
s Sovjetsko zvezo, Savdsko Arabijo in peščico drugih držav ni glasovala za sprejetje
Splošne deklaracije o človekovih pravicah. Kristjani so totalitarno nasilje prenašali
molče, v upanju, da se bodo stvari s časom vendarle normalizirale. Tako je škof Vovk
leta 1962, ob praznovanju 500-letnice škofije, izjavil: »V petsto letih se je marsikaj
spremenilo, družbeni in politični razvoj je šel svojo pot in se slednjič pri nas ločil
od Cerkve. Rad bi poudaril, kako zelo želimo, da bi taka ločitev ne pomenila sovražnega
razmerja, da bi mogli vedno najti pot pravega sožitja.«
Bratje in sestre, po
teh razmišljanjih o dilemah preteklosti je čas, da se ustavimo pri sedanjem trenutku
in upremo svoj pogled v prihodnost.
Kakšno je danes poslanstvo ljubljanske
škofije in, širše, vseh slovenskih kristjanov? Cerkev naj v svojem življenju odseva
temeljna načela evangelija: ljubezen do Boga in do bližnjega, odpuščanje nasprotnikom,
sočutje do trpečih, ponižnost v služenju, duha uboštva in skromnosti. Pomembna je
skladnost med življenjem in naukom. V tem smislu naj škof ne pozabi na Pavlovo opozorilo
Timoteju: »Pazi nase!« (1Tim 4,16). Duhovnik naj si vzame k srcu modre besede Janeza
Svetokriškega: »Zabstojn en mašnik šraja na prižnici, da bi se imeli greha varvat,
inu nikar tu zemelsku, ampak tu nebešku iskati, če on greha se ne varva inu li blagu
vkupaj spravlat se flisa. Zabstojn vuči andoht pruti Bogu inu svetnikom, če on obene
andohti nima« (Sacrum Promptuarium, IV., Labaci 1700, str. 67).
Dalje
je naloga Cerkve odpirati ljudem obzorja večnosti in jih usmerjati k Bogu. V enem
svojih nagovorov je sveti oče Benedikt XVI. dejal: »Živimo v kulturi, ki jo zaznamuje
sekularizacija; kultura, kjer Bog vse bolj izginja iz javnosti; kultura, kjer je zbledel
edinstveni lik Jezusa Kristusa; kultura, kjer vrednote, ki jih je skozi stoletja oblikovala
Cerkev, izgubljajo svojo moč in svojo učinkovitost.« V tem svetu je nevarnost, pravi
papež, da vera počasi ugasne, kot plamen, ki mu zmanjkuje goriva.
Naša prva
naloga je, po papeževih besedah, delati, »da bo Bog navzoč v tem svetu«, omogočiti
človeku, da pride v stik z njim, ga srečati in vzpostaviti z njim osebni odnos. To
pomeni oznanjati ljubezen, ki se je razodela v Jezusu Kristusu; pomeni oznanjati njega,
ki nam je razodel pravi obraz Boga in nam pokazal pot do pristne človeške veličine;
pomeni vzgajati zrele kristjane po meri Kristusa (Ef 4,13), može in žene, ki odgovarjajo
na Gospodov klic z vsem svojim življenjem.
Naše oznanjevanje pa ima nujno tudi
svojo kritično plat, to je boj proti malikom tega časa, proti valu relativizma in
sekularizma, ki preplavlja svet, je prelom s konformizmom naše dobe. Kristjan je solidaren
in odgovoren do družbe kot polnopravni državljan, vendar se ne obnaša kot drugi, se
ne uklanja volji večine, če ta zavzema stališča, ki so proti njegovi vesti, skratka,
ne živi posvetno, se ne prilagaja mišljenju tega sveta. To pomeni, da ima pogum živeti
drugače, da ne poklekuje pred maliki časa, da jasno pokaže svojo krščansko različnost.
Malike tega časa vidim še posebej v absolutizaciji tega bežnega »sedaj« in v begu
pred prihodnostjo, v postavljanju sebe na mesto Boga, v poudarjanju svoje individualnosti
in pravic na škodo občestvenosti. Boj proti malikom je boj proti razčlovečenju, je
boj za človeka, za njegovo dostojanstvo in svobodo, je zavzemanje za enakopravnost
in solidarnost, s posebno pozornostjo do vseh, ki so v stiski, do revnih in trpečih.
Med
naloge, ki nam jih narekuje sedanji čas, sodi tudi obramba človeškega življenja od
trenutka spočetja do naravne smrti ter obramba zakonske zveze in družine. Kljub spremembam
v mišljenju, kljub silovitim napadom laicističnih lobijev ostaja dejstvo, da stabilna,
uspešna in srečna družba stoji na zdravi in trdni družini. Brez družin, ki temeljijo
na iskreni in trajni ljubezni med možem in ženo, ki sta odprta do življenja, narod
nima prihodnosti.
Glede na poseben trenutek, ki ga živi Slovenija, bi dodal
še tole: naloga Cerkve, naloga kristjanov je vnašati v slovenski prostor nekaj več
optimizma, vedrine, sproščenosti, veselja in zaupanja. Ko opazujem položaj iz rimske
perspektive, imam vtis, da se slovenski človek vse preveč vdaja malodušju, nezadovoljstvu,
pesimizmu. Med ljudmi je preveč napadalnosti, medsebojnega obtoževanja, preveč očitkov,
zamer in zavisti. Kot da so vsi sprti z vsemi, kot da je neki neprijazni hlad prekril
to deželo.
Kristjani bodimo v tem času nosilci poguma, zaupanja v prihodnost,
veselja do življenja. Vem, kriza je tu in nekateri jo občutijo zelo boleče, a ne bomo
je rešili z medsebojnim obtoževanjem, z uničujočo kritiko, ampak z zaupanjem, s pogumom,
s solidarnostjo in z vero v prihodnost.
Na škofovski sinodi v Vatikanu so 15.
oktobra 2012 predvajali film z naslovom Evropski zvonovi o prihodnosti krščanstva
na naši celini. V filmu med drugimi nastopa tudi Benedikt XVI., ki odgovarja na vprašanje,
na čem temelji njegovo upanje v prihodnost krščanstva v Evropi. Papež je takole odgovoril:
»Prvi razlog mojega upanja je v dejstvu, da sta želja po Bogu in iskanje Boga globoko
zapisana v slehernem človeku. Ta želja ne more izginiti. Res, za določen čas človek
lahko pozabi na Boga, se zanima za druge stvari, toda Bog nikoli ne izgine z njegovega
obzorja. Preprosto je res, kar pravi sv. Avguštin, da je naše srce nemirno, dokler
ne najde Boga. Ta nemir obstaja tudi danes, tudi danes se človek ponovno usmerja k
Bogu. Drugi razlog mojega upanja pa je v tem, nadaljuje papež, da je evangelij Jezusa
Kristusa, da je vera v Jezusa Kristusa preprosto resnična. In resnica se ne postara.
Ideologije imajo čas štet. Videti so močne, neuničljive, toda čez čas se izpraznijo,
izgubijo svojo moč, ker v njih ni globoke resnice, medtem ko je evangelij resničen
in se nikoli ne izčrpa. Njegovo bogastvo, njegova novost, ki odgovarja zahtevam srca
in razuma, se razodeva v vseh časih. Prav zaradi tega sem prepričan, da bo nastopila
nova pomlad krščanstva v Evropi.«
Bog daj, da tako pomlad vere doživi
tudi Slovenija!