Duhovne misli papeža Benedikta XVI. za 2. adventno nedeljo
Na drugo adventno nedeljo je med bogoslužjem evangeljski odlomek, s katerim sveti
Luka, če lahko tako rečemo, pripravlja prizorišče, na katerem se bo pojavil Jezus
in začel svoje javno poslanstvo (prim. 3,1-6). Pri tem je evangelist usmeril pozornost
na Janeza Krstnika, Mesijevega predhodnika in z veliko natančnostjo zarisal tako krajevne
kot časovne koordinate njegovega pridiganja. Luka takole piše: »V petnajstem
letu vladanja cesarja Tiberija, ko je bil Poncij Pilat upravitelj Judeje in Herod
četrtni oblastnik Galileje, njegov brat Filip pa četrtni oblastnik Itureje in Trahonítide
in Lizanija četrtni oblastnik Abilene in ko sta bila vélika duhovnika
Hana in Kajfa, je v puščavi prišla Božja beseda Janezu, Zaharijevemu sinu«
(Lk 3,1-2). Pri tem dve stvari pritegneta našo pozornost. Prvo je obilno navajanje
vseh političnih in verskih voditeljev Palestine leta 27/28 po Kristusu. Prav gotovo
želi evangelist opozoriti tistega, ki bere ali posluša evangelij, da to ni legenda,
temveč resnična pripoved ter da je Jezus iz Nazareta resnična zgodovinska osebnost,
ki je bil v točno določenem prostoru in času. Drugi element, ki ga je vredno omeniti
po tem obsežnem zgodovinskem uvodu, je to, da postane subjekt pripovedi 'Božja
beseda', ki jo evangelist predstavi kot moč, ki se je spustila in obstala na Janezu
Krstniku.
Sveti Ambrož, veliki milanski škof, katerega god smo obhajali 7.
decembra, razlaga to evangelsko besedilo takole: »Božji Sin je, preden je zbral
skupaj Cerkev, najprej deloval v svojem ponižnem služabniku. Zato zelo dobro pravi
sveti Luka, da se je Božja beseda spustila na Janeza, Zaharijevega sina, v
puščavi, ker Cerkve niso začeli ljudje, temveč Beseda«. Poglejte,
v čem je pomen tega: Božja Beseda je subjekt, ki premika zgodovino, navdihuje preroke,
pripravlja pot Mesiju, zbere skupaj Cerkev. Jezus je ta božja Beseda, ki je postala
v Marijinem deviškem telesu meso. V njem se je Bog v polnosti razodel. Izrekel in
dal nam je vse, saj je odprl svoje zaklade resnice in usmiljenja. Sveti Ambrož nadaljuje
s svojo razlago: »Beseda se je torej spustila, da bi zemlja, ki je bila
puščava, obrodila za nas svoje sadove«.
Dragi prijatelji, najlepši cvet,
ki je vzklil iz Božje besede je Devica Marija. Ona je prvina Cerkve, Božji vrt na
zemlji. Toda, medtem ko je Marija Brezmadežna, pa je Cerkev potrebna nenehnega očiščenja,
saj greh zalezuje vse njene člane. V Cerkvi nenehno poteka boj med puščavo in vrtom,
med grehom, ki izsuši zemljo ter milostjo, ki jo namoči, da obrodi obilne sadove svetosti.
Prosimo torej Gospodovo Mater, da nam pomaga med tem adventnim časom 'zravnati' naše
poti ter se pustiti voditi Božji besedi.