Zakaj revščina?

Zakaj revščina? To je vprašanje, ki so si ga zastavljale evropske radiotelevizije kot del širše celinske razprave o tem, kako označiti revščino in kaj je mogoče storiti, da bi se življenje revnih izboljšalo – tako v bogatih kot v najmanj razvitih državah. V tokratnem komentarju Philippa M. Hitchen, z angleškega programa Radia Vatikan, razmišlja o specifičnem prispevku Cerkve v tej razpravi:

»Vse je odvisno od pravih odnosov,« mi je nekoč pred mnogimi leti dejal moder frančiškanski pater. »Gre za razumevanje našega mesta v ekosistemu življenja; za zavedanje o naši odvisnosti, ne le od Boga, ampak tudi od drugih in celega njegovega stvarstva.«

V zadnjih dveh desetletjih se je naše razumevanje revščine odmaknilo od predstave o 'manj kot enem dolarju na dan', ki si jo je izmislila Svetovna banka leta 1990, da bi z njo opredelila tiste, ki se dnevno soočajo z bojem za preživetje. Danes, kot nas spominjajo razvojni cilji novega tisočletja, ne gre toliko za dolarje in cente v žepih ljudi, ampak bolj za dostop do izobrazbe in zdravstvene oskrbe, za preskrbo s čisto vodo in varstvo okolja, za boj proti ravnodušnosti, za spodbujanje enakosti spolov in naraščajočega sodelovanja v političnem razvoju. Ko gledamo onstran leta 2015, roka, določenega za razpolovitev števila ljudi, ki živijo v revščini, je vedno bolj pomemben tudi dostop do spletnih informacij. Po besedah kardinala Turksona, predsednika Papeškega sveta za pravičnost in mir, je največje pomanjkanje, o katerem danes govorijo ljudje v Kongu, nezadostno spletno omrežje. Take potrebe zadržujejo osebe zaprte v razpadajočem krogu prikrajšanosti, ponižanosti in pomanjkanja pregleda nad njihovimi življenji.

Medtem, ko je trajalo nekaj desetletij, da so se sekularne institucije in finančne organizacije zbudile in se zavedle nekaterih zablod pristopa k mednarodnemu razvoju, je Cerkev že dolgo časa širila družbeni nauk, osnovan na usposabljanju, notranji povezanosti in celostnem pogledu na človeško dostojanstvo vseh oseb. Kaj drugega namreč delajo nešteti redovniki in redovnice v najbolj odročnih krajih planeta preko vzgoje, skrbi za zdravstvo ali programov, ki ljudi učijo, kako si pomagati sami, namesto da bi bili odvisni od miloščine Zahoda? Medtem ko so ti redovniki in redovnice Božjo ljubezen na nešteto praktičnih načinov spreminjali v dejanja, so papež in drugi cerkveni voditelji v zadnjem stoletju oblikovali načela družbene pravičnosti. Med drugim se lahko spomnimo na okrožnici Nove stvari ali Rerum Novarum papeža Leona XIII. ali nedavno Ljubezen v resnici ali Caritas in Veritate papeža Benedikta XVI.

Toda zakaj se ta bogati in pregledni nauk o človeškem dostojanstvu in globalni solidarnosti še vedno bori, da bi bil njegov glas slišen? Zakaj je družbeni nauk Cerkve še vedno opisovan kot njena najbolj hranjena ali hote zapostavljena skrivnost? Delno zato, ker ljudje raje tiho nadaljujemo svoje delo in puščamo visoko retoriko politikom in pop zvezdam. Ker smo naravnani k opreznosti pri delu s komerkoli, ki bi lahko izzval naš način delovanja. Ker obstajajo nekateri, ki pravičnosti in miru ne vidijo kot sestavnih delov katoliške vere – zakaj bi namreč sicer študij družbenega nauka v nekaterih semeniščih še vedno bil zgolj izbirni predmet? In tudi ker, če vzamemo evangeljsko sporočilo zares, to pomeni radikalen izziv za naša življenja in odnose, ne le v družini in s prijatelji, ampak tudi s tistimi na drugi strani sveta. To pomeni najti boljše načine, kako uporabljati naš čas, energijo in denar, spremeniti naše odnose do posla, politike in ekonomskih vprašanj. Ali zmoremo ta adventni čas po zgledu sv. Frančiška dati svoje lastne interese ali samoupravičevanje na stran? Darovati ne le v cerkveno nabirko ali dobrodelne namene, temveč darovati tudi same sebe za služenje drugim – tako kot je Bog prišel na svet, da se je daroval nam? To je darilo, ki bi zares lahko naredilo letošnji božič drugačen.

Audio: