Papeški svet ob mednarodnem dnevu invalidov: V odnosu s trpljenjem in trpečimi osebami
se kaže veličina naše človečnosti
VATIKAN (torek, 4. december 2012, RV) – Papeški svet za pastoralo zdravstvenih
delavcev je tudi ob letošnjem mednarodnem dnevu invalidov pripravil sporočilo, v katerem
je izpostavljeno, da Cerkev izraža svojo bližino vsem, ki živijo z različnimi omejitvami,
fizičnimi ali psihičnimi. Cerkev tudi poudarja vrednost lastne vere, ki zaobjema in
daje smisel vsakemu stanju človeškega življenja; prav tako je varuhinja dobrega, ki
ga lahko prinaša celotni skupnosti oseb, tudi invalidom, ki živijo svoje trpljenje
v Kristusu in iz ljubezni do Kristusa.
V sporočilu, ki ga je podpisal predsednik
papeškega sveta msgr. Zygmunt Zimowski, piše, da Cerkev v skladu s svojim poslanstvom
nenehno ponavlja, da beg pred bolečino ne ozdravi človeka, ampak zmožnost sprejeti
stisko in v njej zoreti, najti v njej smisel preko združitve s Kristusom. V odnosu
s trpljenjem in trpečimi osebami se kaže veličina naše človečnosti, tako posameznikove
kot družbene. Pravice namreč ne morejo biti dodeljene samo nekaterim, močnim in zmagovalcem.
Družba, ki ima prostor samo za člane, ki so popolnoma funkcionalni, v celoti samostojni
in neodvisni, ki ustrezajo pričakovanjem drugih in so zmožni prilagoditi se prevladujočim
modelom, kaže na določeno obliko diskriminacije, medtem ko pravičnost pomeni to, da
pozorno in ljubeče prisluhnemo življenju drugega in se odzovemo na posamezne in posebne
potrebe vsakega, upoštevajoč pri tem njegove zmožnosti in omejitve.
Tudi invalidni
osebi je treba olajšati udeležbo v civilni družbi in verskem življenju ter ji pomagati,
da razvije vse svoje zmožnosti na fizični, psihični in duhovni ravni. Invalidna oseba
ima namreč enako dostojanstvo kot vsi drugi, zato s tem, ko se prizna in podpira njeno
dostojanstvo in pravice, se prizna in podpira dostojanstvo in pravice vseh. Pri papeškem
svetu zato izpostavljajo, da je na invalidnost treba gledati z novimi očmi in jo videti
kot izraz edinstvenosti osebe: tako jo morajo videti družinski člani, zdravstvo in
regabilitacijske službe, vzgojitelji in učitelji, prijatelji in vsa družba. Vsi si
tudi morajo prizadevati za oblikovanje konkretnih življenjskih pogojev, ki ustrezajo
potrebam invalidnih oseb.
V sporočilu je še izpostavljeno, da je leto vere
lahko primerna spodbuda, da se poiščejo načini, s katerimi lahko postanemo orodje
evangelizacije, ne le tako, da delamo dobro trpečim osebam, ampak da tudi z lastnim
trpljenjem delamo dobro.