Taizéjska molitev - izraz sprejemanja vseh

RIM (nedelja, 2. december 2012, RV) – Do začetka evropskega srečanja v Rimu nas ločijo še štirje tedni. In čeprav je srečanje reden vsakoletni dogodek, del romanja zaupanja na zemlji, ki ga pripravlja taizéjska skupnost, bo tokrat nekoliko drugače. Razen tega, da je Rim mesto, kjer bodo mladi lahko romali po poteh prvih kristjanov, bo letošnje srečanje zaznamovala tudi bližina svetega očeta. Le-ta udeležencem vsako leto pošlje pozdravno sporočilo. Lani, ko so se mladi zbrali v Berlinu, jim je tako zatrdil, da bo Rim zanje pripravil topel sprejem, in da je vesel, da bo prav to mesto gostitelj 35. evropskega srečanja. Kot je za naš Radio povedal brat András, ki je v taizéjski skupnosti odgovoren za Slovence in je te dni že v Rimu, kjer skupaj z drugimi brati in prostovoljci pripravlja srečanje, ima bližina svetega očeta za Taizé poseben pomen:

»Srečanje v Rimu je res nekaj posebnega in za nas je veliko veselje, da smo tukaj. Že od samega začetka taizéjske skupnosti je bilo za brata Rogerja, njenega ustanovitelja, zelo pomembno, da je blizu papežu. To srečanje v tem mestu lahko izrazi, kako sta naša skupnost in katoliška Cerkev v občestvu. Brat Roger je tudi sam vsako leto prišel v Rim in se srečal s papežem, najprej Janezom XXIII., nato Pavlom VI. in kasneje tudi Janezom Pavlom II. Ta lepa tradicija se nadaljuje še sedaj, ko se tudi brat Alois, sedanji prior skupnosti, srečuje s papežem Benediktom XVI. Zato je tako pomembno, da je srečanje tukaj in bomo skupaj s papežem molili v baziliki sv. Petra. To je znamenje, ki izraža naše občestvo s katoliško Cerkvijo.«

Molitev s papežem v baziliki sv. Petra bo 29. decembra ob 18. uri. Molitev pa je tudi sicer osrednji trenutek tako na romanju zaupanja na zemlji kot tudi v vsakdanjem življenju Taizéja. Brat András pravi, da je za njihovo skupnost, ki je meniške narave, zelo pomembno, da se trikrat na dan, zjutraj, opoldne in zvečer, zberejo, da bi skupaj molili:

»Na samem začetku molitev v Taizéju ni bila taka kot je sedaj. Bila je bolj podobna skupnim molitvam v drugih meniških skupnostih. A kasneje, ko je v Taizé prihajalo vedno več ljudi in tudi vse več tistih, ki niso govorili francosko, je bilo za brate pomembno, da naš način molitve prilagodimo, da bi tako sprejeli in izrazili dobrodošlico vsem tistim, ki so se nam želeli pridružiti. To je tudi razlog, da ko smo skupaj, molimo v več jezikih. Seveda zaradi tega preko molitve ne moremo povedati tako veliko in zato so v življenju Taizéja še drugi trenutki, kot so svetopisemski uvodi ali delavnice, ko lahko več govorimo o veri in Svetem pismu. Med samo molitvijo pa izgovarjamo le nekaj besed, ki pa so prevedene v več različnih jezikov. Tudi pesmi, ki jih pojemo, so zelo kratke, tako da jih lahko pojemo tudi v jezikih, ki jih morda sicer ne poznamo. Na ta način lahko zares molimo skupaj z drugimi. Zelo lepa tradicija je tudi, da vsak petek zvečer na tla položimo ikono križa. Vsakdo, ki želi, se lahko približa in položi svoje čelo ali dlani na križ. Na ta način lahko izrazimo, da vse, kar je za nas ali naše bližnje pretežko, lahko položimo na križ in Kristus nam bo vse to pomagal nesti. Molitev je za nas tako zelo povezana z izročitvijo, izročitvijo nas samih. To je obenem razlog, da so med molitvijo okrog bratov in zlasti brata Aloisa pogosto otroci, kajti njihova navzočnost nam pomaga razumeti, da je molitev nekaj tako preprostega, da je tudi otrok lahko del nje. Tudi v naših človeških odnosih pogosto uporabljamo preveč besed, ne da bi mislili. In tako tudi v našem odnosu z Bogom lahko poskusimo uporabljati manj besed in iti bolj v globino tega odnosa. Zato je med našimi skupnimi molitvami vedno nekaj minut tišine, ko smo tam in molimo v tišini. Zelo pogosto te minute tišine bolje izrazijo Božjo navzočnost kot pa besede.«

Audio: