Duhovne misli papeža Benedikta XVI. za 1. adventno nedeljo
S to nedeljo začenjamo po Božji milosti novo bogoslužno leto, v katero vstopimo z
adventom, časom priprave na Gospodovo rojstvo. Drugi vatikanski koncil je v konstituciji
o bogoslužju zatrdil, da Cerkev 'v letnem ciklu predstavi celotno Kristusovo
skrivnost od učlovečenja in rojstva pa vse do vnebohoda, od binkošti do
pričakovanja blaženega upanja in Gospodove vrnitve. Na ta način Cerkev, ko se spominja
skrivnosti odrešenja, odpira vernikom bogastvo zveličavnega delovanja in zaslug njenega
Gospoda tako, da je le to na nek način navzoče v vsakem trenutku in bi lahko verniki
prišli v stik s tem ter bili napolnjeni z zveličavno milostjo' (Sacrosanctum
Concilium 102).
To je resničnost bogoslužnega leta, videnega, če tako rečemo,
'z Božje strani'. Kaj pa s človekove strani, s strani zgodovine in družbe? Kakšen
pomen lahko ima? Na to nam odgovarja ravno pot adventa, ki jo danes začenjamo. Današnji
svet potrebuje predvsem upanje in to tako ljudstva, ki so na poti razvoja, kakor tista,
ki so ekonomsko razvita. Vedno bolj se namreč zavedamo, da se nahajamo na isti barki
in se lahko rešimo le skupaj. Predvsem pa nam postaja jasno, ko gledamo kako propadajo
lažne gotovosti, da potrebujemo upanje, ki mu res lahko zaupamo. To pa lahko najdemo
samo v Kristusu, ki je, kakor pravi Pismo Hebrejcem: »včeraj in danes, isti tudi
na veke« (Heb 13,8). Gospod Jezus je prišel v preteklosti, prihaja v sedanjosti
in bo prišel v prihodnosti. On zaobjema vse razsežnosti časa, saj je umrli in vstali.
On je Živeči in medtem ko deli z nami človeško negotovost, ostaja za vedno ter nam
ponuja Božjo trdnost. Je namreč 'meso' kot mi in 'skala' kakor Bog.
Vsakdo, ki koprni po svobodi, po pravičnosti ter miru, naj se vzravna in dvigne svojo
glavo, saj je v Kristusu osvoboditev blizu (prim. Lk 21,28), kakor beremo v današnjem
evangeliju. Zato lahko zatrdimo, da Jezus Kristus ni samo za kristjane ali samo za
vernike, temveč za vse ljudi, saj je On, ki je središče vere tudi temelj upanja. In
to upanje potrebuje vsako človeško bitje.
Na kratko še razmislimo o pomenu
besede 'advent', ki jo lahko prevedemo kot 'navzočnost' oziroma 'prihod'.
V antičnem svetu so uporabljali ta izraz, ko so hoteli naznaniti prihod nekega funkcionarja
ali pa obisk kralja oziroma cesalja v neko pokrajino. Je pa ta izraz označeval tudi
prihod božanstva, ki pride na dan iz skritosti, da se razodene z močjo oziroma se
pojavi med obhajanjem njenega kulta. Kristjani so prevzeli besedo 'advent',
da bi izrazili svoj odnos do Jezusa Kristusa. Jezus je namreč Kralj, ki je vstopil
v to našo ubogo pokrajino, imenovano zemlja, da bi vsem povrnil vid. Praznovanja njegovega
prihoda se udeležujejo vsi, ki Vanj verujejo in ki v bogoslužnem zboru verujejo v
njegovo navzočnost. Z besedo advent se hoče izraziti, da je Bog tu, da se ni umaknil
s sveta in nas pustil samih. Četudi ga ne moremo videti in otipati kakor s čutili
zaznane resničnosti, pa je On tukaj ter nas obiskuje na različne načine.
Dragi
prijatelji, advent je čas navzočnosti in pričakovanja večnosti. Zaradi tega je še
posebej čas veselja, ponotranjenega veselja, ki ga nobeno trpljenje ne more izbrisati.
Veselje zaradi dejstva, da je Bog postal otrok. To veselje, v nas nevidno navzoče,
nas opogumlja, da z zaupanjem gremo naprej. Devica Marija je zgled in podpora tega
notranjega veselja, saj nam je bilo po njej podarjeno dete Jezus. Naj nam Ona, zvesta
učenka svojega Sina, izprosi milost, da bomo ta bogoslužni čas preživeli budni in
v pričakovanju dejavni. Amen.