Sveti oče v pismu udeležencem Dvorišča za pogane: Bilo bi čudovito, če bi neverujoči želeli živeti tako, 'kot da Bog je'

VATIKAN (nedelja, 18. november 2012, RV) – »Z živo hvaležnostjo in naklonjenostjo pozdravljam vse udeležence Dvorišča za pogane, na katerem ste zbrani tako verujoči kot neverujoči s skupno željo, da bi potrdili vrednost človeškega življenja pred naraščujočim valom kulture smrti.« S temi besedami je papež Benedikt XVI. v svojem sporočilu pozdravil udeležence Dvorišča za pogane, ki je v petek in soboto potekalo na Portugalskem v mestima Guimarães in Braga.

Sveti oče je v pismu z naslovom Tista betonska zgradba brez oken najprej navedel odlomek iz okrožnice blaženega Janeza Pavla II. Evangelij življenja: »'Čeprav živi sredi težav in negotovosti, lahko vsak človek, ki je iskreno odprt za resnico in za dobro, z lučjo razuma in ne brez notranjega vpliva milosti pride do tega, da v naravnem zakonu, vpisanem v srce (prim. Rim 2,14-15), spozna sveto vrednoto človeškega življenja od prvega začetka do njegovega konca'(CC 60,2). Mi nismo naključni proizvod evolucije, temveč je vsak od nas sad Božje misli; smo od Njega ljubljeni«.

»Če je možno z razumom priti do te vrednote življenja, čemu se potem sklicevati na Boga?« je sveti oče nadalje zastavil vprašanje in nanj skušal odgovoriti s premislekom človeške izkušnje v primeru smrti ljubljene osebe, ki je za tistega, ki ljubi absurd, saj je po njegovem brezpogojno vredna, da živi ter je dobro in prav, da obstaja in v drugem primeru, ko do umrle osebe ni te naklonjenosti in je smrt naraven ter logičen dogodek. »Kdo ima torej prav? Prvo stališče je mogoče braniti le v primeru, če je vsaka oseba ljubljena od brezmejne Moči, in to je razlog, zakaj se je potrebno sklicevati na Boga. Saj resnično tisti, ki ljubi, ne želi, da ljubljena oseba umre in če bi mogel, bi to za vedno preprečil. Če bi mogel... Končna ljubezen je nezmožna, neskončna Ljubezen pa je vsemogoča. In to gotovost Cerkev oznanja: 'Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor veruje vanj ne pogubil, ampak imel večno življenje' (Jn 3,16). Da! Bog ljubi vsako osebo in zato je vsaka brezpogojno vredna, da živi.« Sveti oče je za potrditev tega, ponovno navedel odlomek iz Evangelija življenja: »Ko Kristusova kri odkriva veličino Očetove ljubezni, razodeva, kako je človek dragocen v Božjih očeh in kako neprecenljiva je vrednost njegovega življenja« (CD 60,25).

Sveti oče se je nadalje dotaknil človeka moderne dobe, ki se je hotel odtegniti stvariteljskemu in odrešujočemu pogledu Boga s tem, da se je utemeljeval na sebi in ne na božji moči. »To je skoraj tako, kot se dogaja v železobetonskih zgradbah brez oken, kjer mora človek priskrbeti zračenje in svetlobo, pa vendar se mora tudi še v tako samo ustvrjenem svetu zatekati k Božjim 'virom', spremenjenim v naše izdelke. Zato je torej potrebno ponovno odpreti okna, ponovno se zagledati v prostranost sveta, nebes in zemlje ter se naučiti uporabljati vse to na pravilen način. Tako postane vrednota življenja očitna samo, če Bog obstaja. Bilo bi čudovito, če bi neverujoči želeli živeti tako, 'kot da Bog je'«.

Papež je pismo zaključil z besedami drugega vatikanskega koncila razumnikom in znanstvenikom:»Srečni tisti, ki imajo resnico, nadaljujejo z njenim iskanjem, da bi obnovili, poglobili in podarili drugim«, in dodal: »To je tudi duh in namen 'Dvorišča za pogane.«

Audio: