S papežem Benediktom XVI. skozi minuli teden

VATIKAN (nedelja, 18. november 2012, RV) – »Če Bog izgubi središčni položaj, človek izgubi svoje pravo mesto, ne najde več svoje umestitve v stvarstvu in v odnosih z drugimi.« Tako je zatrdil papež Benedikt XVI. med sredino splošno avdienco. Bog nas neprestano išče. Ostaja blizu našemu življenju, ker nas ljubi. »To je gotovost, ki nas mora spremljati vsak dan, četudi določena razširjena miselnost otežuje Cerkvi in kristjanu, da bi vsakemu bitju govorila o evangeljskem veselju in ga vodila v srečanje z Jezusom, edinim Odrešenikom sveta.«

Vera združuje z Bogom in človeka odpira za božje milosti in ljubezen
Papež je spregovoril o treh poteh, ki vodijo človeka v srečanje z Bogom. Ena od teh je vera. »Kdor veruje, je združen z Bogom, je odprt za njegovo milost in moč ljubezni.« Tako njegovo življenje postane pričevanje o Vstalem. Njegove vere ni strah pokazati se v vsakdanjem življenju, odprta je za dialog in zna prižigati luči upanja. »Vera je namreč srečanje z Bogom, ki govori in deluje v zgodovini in spreminja naše vsakdanje življenje, s tem da v nas spreminja miselnost, vrednotenje, izbire in konkretna dejanja« je zatrdil papež. Kristjan in krščanska skupnost, ki sta dejavna in zvesta Božjemu načrtu, predstavljata pomembno pot za tiste, ki so ravnodušni ali pa dvomijo v Božji obstoj in delovanje. To pa od vsakega terja vedno jasnejše pričevanje o lastni veri, s tem da očiščuje svoje življenje, ki tako postaja bolj podobno Kristusovemu.

Lepo je biti star!
»Lepo je biti star! V vsakem obdobju je potrebno znati odkrivati navzočnost in blagoslov Gospoda ter bogastva, ki jih vsebuje.« S temi besedami je papež nagovoril ostarele osebe, ki jih je v minulem tednu obiskal v hiši za ostarele v Rimu. »Odveč je reči, da dobro poznam težave, probleme in ovire starosti. Vem tudi, da so se te težave za mnoge zaradi ekonomske krize še poostrile.« V določeni starosti se človek včasih začne ozirati v preteklost in objokovati čas mladosti. Pogled tako lahko zastre žalost. Nikoli se ne sme zapreti v žalost. Dolgo življenje je dar, je zatrdil papež. V Svetem pismu je namreč smatrano kot Božji blagoslov. »Modrost življenja, katere nosilci smo, je veliko bogastvo.« Kakovost neke družbe se ocenjuje tudi po tem, kako le-ta obravnava ostarele in kakšno mesto jim odobri v skupnem življenju: »Kdor sprejme ostarele, sprejme življenje!« Starejše osebe imajo veliko vrednost za družbo in predvsem za mlade. Do resnične človeške rasti ne more priti brez rodovitnega odnosa z ostarelimi. Njihovo bivanje je »kot odprta knjiga, v kateri mlajše generacije lahko najdejo dragocene napotke na poti življenja«.

''Krščanska znanost o trpljenju''
»Od tistega, ki se je odločil za delo v svetu trpljenja in ga živi kot človeško in duhovno poslanstvo, se zahteva dodatna usposobljenost, ki gre onkraj akademskih nazivov.« Gre za ''krščansko znanost o trpljenju'', ki jo drugi vatikanski koncil označuje kot edino resnico, ki je zmožna odgovoriti na skrivnost trpljenja in ki bolniku prinaša olajšanje brez prevare. Te papeževe besede so bile namenjene udeležencem mednarodne konference Papeškega sveta za pastoralo zdravstvenih delavcev, ki je v ospredje postavila bolnišnico kot kraj evangelizacije. Papež je zbranim zdravstvenim delavcem dejal, da so usposobljeni strokovnjaki ravno v tej ''krščnaski znanosti o trpljenju'': »To, da ste katoličani, vam daje večjo odgovornost na področju družbe in Cerkve: gre za pravo poklicanost.« Današnja družba potrebuje ''dobre Samarijane'', ki imajo velikodušno srce in roke razprte za vsakega ter se zavedajo, da se merilo človeškosti določa v odnosu s trpljenjem in trpečim. »Ta ''stopiti onkraj'' kliničnega pristopa vas odpira za razsežnost transcendence.«

Ekumenizem - potrpežljivost, ponižnost in izročitev Gospodovi volji
»Resnični ekumenizem, s tem da prizna božje delovanje, zahteva predvsem potrpežljivost, ponižnost in izročitev Gospodovi volji,« je zatrdil Benedikt XVI. na srečanju z udeležnci plenarnega zasedanja Papeškega sveta za pospeševanje edinosti med kristjani. »Ekumenizem in nova evangelizacija zahtevata dinamizem spreobrnjenja, razumljen kot iskrena želja, da bi sledili Kristusa in v celoti sprejeli Očetovo voljo. […] Duhovna revščina mnogih naših sodobnikov, ki odsotnost Boga v svojem življenju ne zaznavajo kot pomanjkanje, predstavlja izziv za vse kristjane,« je zatrdil papež in dodal, da se od nas, ki verujemo v Kristusa, zahteva vrnitev k bistvenemu, da bi tako v svetu pričevali o živem Bogu, o Bogu, ki nas pozna in nas ljubi; o Bogu, ki čaka na odgovor naše ljubezni v vsakodnevnem življenju. To je razlog upanja za Cerkve in cerkvene skupnosti, ki se zavzemajo za obnovljeno oznanjevanje evangelija sodobnemu človeku. »Pričevati o živem Bogu, ki je v Kristusu postal blizu, je za vse kristjane najnujnejši imperativ; prav tako je imperativ, ki povezuje, kljub nepopolnemu cerkvenemu občestvu, ki ga sedaj doživljamo.« Ne smemo pozabiti tisto, kar nas povezuje, in to je vera v Boga Očeta in Stvarnika, ki se je razodel po Sinu Jezusu Kristusu in izlil Svetega Duha, ki poživlja in posvečuje. To je vera, ki smo jo prejeli po krstu, je vera, ki jo v upanju in ljubezni lahko skupaj izpovedujemo.

Audio: